(1)

Preglednost je ključna za dobro delovanje notranjega trga. Komisija je v svojih sporočilih z dne 27. oktobra 2015 z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2016 – Čas je za drugačen pristop“ in z dne 16. decembra 2014 z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2015 – Nov začetek“ kot prioriteto opredelila potrebo po odzivu na poziv državljanov Unije k pravičnosti in preglednosti ter potrebo po delovanju Unije kot globalnega vzorčnega modela. Ključnega pomena je, da se pri prizadevanjih za večjo preglednost upošteva vzajemnost med konkurenti.

(2)

V svoji resoluciji z dne 26. marca 2019 (3) je Evropski parlament poudaril potrebo po ambicioznem javnem poročanju po državah, kot sredstvu za povečanje preglednosti podjetij in krepitev javnega nadzora. Vzporedno z delom, ki ga je Svet opravil v boju proti izogibanju davkom od dohodkov pravnih oseb, je treba okrepiti javni nadzor nad davki od dohodkov pravnih oseb multinacionalnih podjetij, ki poslujejo v Uniji, da bi se dodatno spodbudila preglednost in družbena odgovornost podjetij, s čimer bi se prispevalo k blaginji naših družb. Takšen nadzor je treba zagotoviti tudi za spodbujanje bolj informirane javne razprave, zlasti o ravni izpolnjevanja davčnih obveznosti nekaterih multinacionalnih podjetij, ki poslujejo v Uniji, in učinku izpolnjevanja davčnih obveznosti na realno gospodarstvo. Opredelitev skupnih pravil o preglednosti davka od dohodkov pravnih oseb bi bila tudi v splošnem gospodarskem interesu, saj bi zagotovila enakovredne zaščitne ukrepe v vsej Uniji za splošno zaščito vlagateljev, upnikov in drugih tretjih strani, s tem pa prispevala k ponovni pridobitvi zaupanja državljanov Unije v pravičnost nacionalnih davčnih sistemov. Takšen javni nadzor je mogoče doseči s poročanjem o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, ne glede na to, kje ima sedež končno obvladujoče podjetje multinacionalne skupine podjetij.

(3)

Javno poročanje po državah je učinkovito in ustrezno orodje za povečanje preglednosti v zvezi z dejavnostmi multinacionalnih podjetij in za omogočanje, da lahko javnost oceni učinek teh dejavnosti na realno gospodarstvo. Poleg tega izboljšuje zmožnost delničarjev, da pravilno ocenijo tveganja, ki jih prevzemajo podjetja, vodi do naložbenih strategij, ki temeljijo na točnih informacijah, in povečuje zmožnost nosilcev odločanja, da ocenijo učinkovitost in vpliv nacionalne zakonodaje. Javni nadzor bi bilo treba izvajati brez škodovanja naložbenemu okolju v Uniji ali konkurenčnosti podjetij Unije, vključno z malimi in srednjimi podjetji, kot so določena v Direktivi 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(4)

Javno poročanje po državah bo verjetno pozitivno vplivalo tudi na pravice zaposlenih do obveščanja in posvetovanja, kot so določene v Direktivi 2002/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), z izboljšanjem znanja o dejavnostih podjetij pa tudi na kakovost dialoga, ki poteka znotraj podjetij.

(5)

Po Sklepih Evropskega sveta z dne 22. maja 2013 je bila v Direktivo 2013/34/EU vstavljena klavzula o pregledu. Ta klavzula o pregledu je zahtevala, da Komisija preuči možnost uvedbe obveznosti letnega poročanja po državah za velika podjetja v dodatnih industrijskih sektorjih, pri čemer upošteva razvoj v okviru Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in rezultate povezanih evropskih pobud.

(6)

Unija je javno poročanje po državah že uvedla za bančni sektor, in sicer z Direktivo 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6), pa tudi za ekstraktivno in gozdarsko industrijo z Direktivo 2013/34/EU.

(7)

Z uvedbo javnega poročanja po državah s to direktivo Unija postaja vodilna v svetu pri spodbujanju finančne preglednosti in preglednosti podjetij.

(8)

Več preglednosti pri razkrivanju finančnih podatkov bo koristilo vsem, saj bo s tem civilna družba bolj vključena, zaposleni bolje obveščeni in vlagatelji bolj naklonjeni tveganjem. Poleg tega bodo podjetja imela koristi od boljših odnosov z deležniki, kar bo vodilo do večje stabilnosti in lažjega dostopa do financiranja zaradi jasnejšega profila tveganja in boljšega ugleda.

(9)

V svojem sporočilu z dne 25. oktobra 2011 z naslovom „Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14“ je Komisija družbeno odgovornost gospodarskih družb opredelila kot odgovornost podjetij za njihov vpliv na družbo. Družbeno odgovornost podjetij bi morale voditi družbe. Javni organi lahko zagotavljajo podporo s premišljeno kombinacijo prostovoljnih ukrepov politike in po potrebi z dopolnilnimi predpisi. Podjetja lahko presežejo spoštovanje zakonov in postanejo družbeno odgovorna z vključevanjem socialnih, okoljskih, etičnih in potrošniških vprašanj ter vprašanj v zvezi s človekovimi pravicami v poslovno strategijo in dejavnosti.

(10)

Javnosti bi bilo treba omogočiti, da nadzoruje vse dejavnosti skupine podjetij, če ima skupina določene vrste subjektov s sedežem v Uniji. Kar zadeva skupine, ki v Uniji poslujejo zgolj prek odvisnih podjetij ali podružnic, bi morala ta odvisna podjetja in podružnice objaviti poročilo končnega obvladujočega podjetja in omogočiti dostop do njega. Če te informacije ali poročilo niso na voljo ali če končno obvladujoče podjetje odvisnim podjetjem ali podružnicam ne zagotovi vseh zahtevanih informacij, bi morala odvisna podjetja in podružnice pripraviti, objaviti in omogočiti dostop do poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, ki vsebuje vse informacije, ki jih imajo na voljo, so jih prejele ali pridobile, skupaj z izjavo, da končno obvladujoče podjetje potrebnih informacij ni dalo na voljo. Vendar bi bilo treba zaradi sorazmernosti in učinkovitosti, obveznost objave in omogočanja dostopa do poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki omejiti na srednja in velika odvisna podjetja s sedežem v Uniji in na podružnice primerljive velikosti, odprte v Uniji. Področje uporabe Direktive 2013/34/EU bi bilo zato treba ustrezno razširiti na podružnice, ki jih v državi članici odpre podjetje s sedežem zunaj Unije in s pravno obliko, ki je primerljiva z vrstami podjetij s seznama v Prilogi I k Direktivi 2013/34/EU. Za podružnice, ki so se zaprle kot je navedeno v členu 37, točka (k), Direktive (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta (7), ne bi smele več veljati obveznosti poročanja iz te direktive.

(11)

Multinacionalne skupine in po potrebi nekatera samostojna podjetja bi morali javnosti predložiti poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, kadar v obdobju dveh zaporednih poslovnih let presegajo določeno velikost glede na znesek prihodkov, odvisno od konsolidiranega prihodka skupine ali prihodka samostojnega podjetja. Takšna obveznost bi se simetrično morala prenehati uporabljati, kadar ti prihodki ne bi več presegali zadevnega zneska v obdobju dveh zaporednih poslovnih let. V takih primerih bi za multinacionalno skupino podjetij ali samostojno podjetje še vedno morala veljati obveznost poročanja za prvo poslovno leto, ki sledi zadnjemu poslovnemu letu, v katerem so prihodki presegli zadevni znesek. Za takšno multinacionalno skupino ali samostojno podjetje bi obveznost poročanja morala ponovno začeti veljati, kadar bi njihovi prihodki spet presegli zadevni znesek v obdobju dveh zaporednih poslovnih let. Zaradi velike raznovrstnosti okvirov računovodskega poročanja, ki jih lahko upoštevajo računovodski izkazi, bi moral imeti, za namene določanja področja uporabe, za podjetja, za katera velja zakonodaja države članice, prihodek enak pomen kot čisti prihodek in bi ga bilo treba razumeti skladno z nacionalnim okvirom računovodskega poročanja te države članice. Člen 43(2), točka (c), Direktive Sveta 86/635/EGS (8) in člen 66(2) Direktive Sveta 91/674/EGS (9) vsebujeta opredelitve za določitev čistega prihodka kreditne institucije oziroma zavarovalnice. Za druga podjetja bi bilo treba prihodek oceniti v skladu z okvirom računovodskega poročanja, na podlagi katerega so pripravljeni njihovi računovodski izkazi. Vendar bi se morala za namene vsebine poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki uporabljati drugačna opredelitev prihodka.

(12)

V izogib podvajanju poročanja za bančni sektor bi bilo treba končna obvladujoča podjetja in samostojna podjetja, za katera velja Direktiva 2013/36/EU in ki v svoje poročilo, pripravljeno v skladu s členom 89 navedene direktive, vključijo vse svoje dejavnosti in po potrebi vse dejavnosti svojih povezanih podjetij, vključenih v njihove konsolidirane računovodske izkaze, vključno z dejavnostmi, za katere ne veljajo določbe dela 3, naslov I, poglavje 2, Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (10), izvzeti iz zahtev poročanja iz te direktive.

(13)

Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki bi moralo, po potrebi, za zadevno poslovno leto vsebovati seznam vseh odvisnih podjetij s sedežem v Uniji ali v davčnih jurisdikcijah iz Priloge I in, po potrebi, iz Priloge II k relevantni različici Sklepov Sveta o posodobljenem seznamu EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene. V izogib ustvarjanju upravnega bremena bi moralo končno obvladujoče podjetje imeti možnost, da se zanese na seznam odvisnih podjetij, vključen v konsolidirane računovodske izkaze končnega obvladujočega podjetja. Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki bi moralo vsebovati tudi informacije v zvezi z vsemi dejavnostmi vseh povezanih podjetij skupine, ki so konsolidirane v računovodskih izkazih končnega obvladujočega podjetja ali, odvisno od okoliščin, v zvezi z vsemi dejavnostmi samostojnega podjetja. Informacije bi morale biti omejene na tisto, kar je potrebno, da se omogoči učinkovit javni nadzor, tako da razkritje ne povzroči nesorazmernih tveganj ali škode za podjetja z vidika konkurenčnosti ali napačnih razlag v zvezi z zadevnimi podjetji. Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki bi moralo biti na voljo najpozneje 12 mesecev po datumu bilance stanja. Morebitna krajša obdobja za objavo računovodskih izkazov se ne bi smela uporabljati za poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki. Določbe, uvedene s to direktivo, ne vplivajo na določbe Direktive 2013/34/EU o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih.

(14)

Da bi se podjetja izognila ustvarjanju upravnega bremena, bi morala biti pri pripravi poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki v skladu s to direktivo upravičena, da informacije predložijo na podlagi navodil za poročanje, določenih v oddelku III, dela B in C, Priloge III k Direktivi Sveta 2011/16/EU (11). V poročilu o davčnih informacijah v zvezi z dohodki bi bilo treba opredeliti, kateri okvir poročanja je bil uporabljen. Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki bi lahko poleg tega vključevalo splošen opis z obrazložitvijo v primeru obstoja bistvenih odstopanj na ravni skupine med obračunanim in plačanim davkom, ter pri tem upoštevati ustrezne zneske iz preteklih poslovnih let.

(15)

Pomembno je zagotoviti, da so podatki primerljivi. Komisiji bi bilo treba v ta namen podeliti izvedbena pooblastila za določitev skupne predloge in strojno berljivih elektronskih oblik poročanja za predložitev poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki v skladu s to direktivo. Pri določitvi te predloge in teh oblik poročanja bi morala Komisija upoštevati napredek na področju digitalizacije in dostopnosti informacij, ki jih objavljajo podjetja, zlasti v zvezi z razvojem enotne evropske točke dostopa, kot je predlagala v svojem sporočilu z dne 24. septembra 2020 z naslovom „Unija kapitalskih trgov za ljudi in podjetja – nov akcijski načrt“. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(16)

Za zagotovitev, da obstaja ustrezna raven podrobnosti informacij, na podlagi katere lahko državljani bolje ocenijo prispevek multinacionalnih podjetij k družbeni blaginji v vsaki posamezni državi članici, bi morale biti informacije razčlenjene po državah članicah. Poleg tega bi morale biti zelo podrobne tudi informacije o dejavnostih multinacionalnih podjetij, kar zadeva nekatere davčne jurisdikcije tretjih držav, ki predstavljajo poseben izziv. Za vse druge dejavnosti v tretjih državah bi bilo treba informacije navesti na zbirni osnovi, razen če podjetje želi predložiti podrobnejše informacije.

(17)

Za določene davčne jurisdikcije bi bilo treba navesti zelo podrobne informacije. V poročilu o davčnih informacijah v zvezi z dohodki bi bilo treba vedno razkriti informacije za vsako posamezno jurisdikcijo, ki je vključena v prilogah k Sklepom Sveta o posodobljenem seznamu EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene (13), in njune poznejše posodobitve, ki so posebej odobrene dvakrat letno, običajno februarja in oktobra, in objavljene v seriji C Uradnega lista Evropske unije. V Prilogi I k tem sklepom Sveta je prikazan „Seznam EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene”, v Prilogi II pa je prikazano „Trenutno stanje sodelovanja z EU na področju zavez, ki so jih jurisdikcije, ki so pripravljene sodelovati, sprejele za izvajanje načel dobrega davčnega upravljanja”. V zvezi s Prilogo I so jurisdikcije, ki bi se morale upoštevati, tiste, ki so bile na seznamu 1. marca poslovnega leta, za katero je treba pripraviti poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki. V zvezi s Prilogo II so jurisdikcije, ki bi se morale upoštevati, tiste, ki so bile navedene v tej prilogi 1. marca poslovnega leta, za katero je treba pripraviti poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, in 1. marca predhodnega poslovnega leta.

(18)

Neposredno razkritje podatkov, ki jih je treba vključiti v poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, bi lahko v nekaterih primerih resno škodovalo poslovnemu položaju podjetja. Zato bi morale imeti države članice možnost, da podjetjem dovolijo, da razkritje določenih elementov informacij odložijo za omejeno število let, pod pogojem, da jasno razkrijejo obstoj tega odloga, v poročilu navedejo utemeljeno obrazložitev in utemeljitev podprejo z dokumenti. Informacije, ki so jih podjetja izpustila, bi bilo treba razkriti v poznejšem poročilu. Informacije o davčnih jurisdikcijah, vključenih v prilogah I in II k Sklepom Sveta o posodobljenem seznamu EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene, se nikoli ne bi smele izpustiti.

(19)

Da se okrepita preglednost in družbena odgovornost podjetij do vlagateljev, upnikov, drugih tretjih strani in širše javnosti ter zagotovi ustrezno upravljanje, bi morali biti člani upravnih, poslovodnih in nadzornih organov končnega obvladujočega podjetja ali samostojnega podjetja, ki ima sedež v Uniji, in za katerega velja obveznost, da pripravi, objavi in omogoči dostop do poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, skupno odgovorni za zagotovitev skladnosti z obveznostmi poročanja v skladu s to direktivo. Glede na to, da lahko člani upravnih, poslovodnih in nadzornih organov odvisnih podjetij, ki imajo sedež v Uniji in ki jih nadzira končno obvladujoče podjetje s sedežem zunaj Unije, ali oseba oziroma osebe, odgovorne za izvajanje formalnosti v zvezi z razkritjem za podružnico, le omejeno poznajo vsebino poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, ki ga pripravi končno obvladujoče podjetje, ali lahko imajo le omejeno možnost prejeti take informacije ali poročilo od končnega obvladujočega podjetja, bi morali biti ti člani ali te osebe odgovorni za zagotovitev, da je bilo poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki njihovega končnega obvladujočega podjetja ali samostojnega podjetja po njihovem najboljšem vedenju in sposobnostih pripravljeno in objavljeno na način, ki je skladen s to direktivo, oziroma da je odvisno podjetje ali podružnica pripravila, objavila in omogočila dostop do vseh informacij, ki jih ima na voljo, jih je prejela ali pridobila v skladu s to direktivo. Kadar so informacije ali poročilo nepopolni, bi se morala odgovornost teh članov ali teh oseb razširiti na objavo izjave, v kateri se navede, da končno obvladujoče podjetje ali samostojno podjetje ni dalo na voljo potrebnih informacij.

(20)

Da bi zagotovile, da se javnost zaveda obsega obveznosti poročanja, uvedene v Direktivo 2013/34/EU s to direktivo, in spoštovanja te obveznosti, bi morale države članice zahtevati, da zakoniti revizorji in revizijska podjetja navedejo, ali je moralo podjetje objaviti poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, in če, ali je bilo to poročilo objavljeno.

(21)

Obveznosti držav članic, da določijo kazni in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvršujejo na podlagi Direktive 2013/34/EU, se uporabljajo za kršitve nacionalnih zakonov in predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, glede razkritja davčnih informacij v zvezi z dohodki s strani nekaterih podjetij in podružnic.

(22)

Cilj te direktive je okrepitev preglednosti podjetij ter preglednosti in javnega nadzora informacij o davku od dohodkov pravnih oseb s prilagoditvijo obstoječega pravnega okvira v zvezi z obveznostmi za družbe glede objave poročil, da se zaščitijo interesi družbenikov in tretjih, v smislu člena 50(2), točka (g), Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Kot je potrdilo Sodišče, zlasti v zadevi C-97/96, Verband deutscher Daihatsu-Händler (14), se člen 50(2), točka (g), PDEU nanaša na potrebo po zaščiti interesov „tretjih“ na splošno brez razlikovanja ali izključevanja katerih koli kategorij, ki spadajo pod ta izraz. Zato se izraz „tretji“ ne nanaša le na vlagatelje in upnike, pač pa tudi na druge zainteresirane tretje strani, vključno s konkurenti in širšo javnostjo. Poleg tega cilja uresničevanja svobode ustanavljanja, za kar člen 50(1) PDEU ohlapno nalaga odgovornost institucijam, ni mogoče omejiti z določbami člena 50(2) PDEU. Glede na to, da ta direktiva ureja le obveznost objave poročil o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, ne pa harmonizacije davkov, je člen 50(1) PDEU primerna pravna podlaga zanjo.

(23)

Da se zagotovijo polno delovanje notranjega trga in enaki konkurenčni pogoji za multinacionalna podjetja iz Unije in tretjih držav, bi morala Komisija še naprej proučevati možnosti za povečanje pravičnosti in davčne preglednosti. Zlasti bi morala Komisija v okviru klavzule o pregledu preučiti, ali bi tudi popolna razčlenitev povečala učinkovitost te direktive.

(24)

Ker cilja te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi njegovega učinka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(25)

Ta direktiva je odgovor na pomisleke, ki so jih zainteresirane strani izrazile glede potrebe po odpravi izkrivljanj na notranjem trgu brez ogrožanja konkurenčnosti Unije. Podjetjem ne bi smela povzročati nepotrebnega upravnega bremena. Na splošno je obseg informacij, ki jih je treba razkriti v okviru te direktive, sorazmeren s ciljem okrepitve preglednosti podjetij in okrepitve javnega nadzora. Ta direktiva torej spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so posebej priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

(26)

V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(27)

Direktivo 2013/34/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –