19.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 193/1

(1)

V okviru aktualnih političnih prednostnih nalog na področju mednarodnega obdavčevanja je poudarjena potreba po zagotovitvi, da se davek plača tam, kjer se ustvarijo dobički in vrednost. Zato je nujno, da se ponovno vzpostavi zaupanje v pravičnost davčnih sistemov in vladam omogoči, da učinkovito izvajajo svojo davčno suverenost. Ti novi politični cilji so bili pretvorjeni v konkretna priporočila za ukrepe v okviru pobude Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička. Evropski svet je to delo pozdravil v svojih sklepih z dne 13. in 14. marca 2013 ter 19. in 20. decembra 2013. Komisija je zaradi potrebe po bolj pravični obdavčitvi v svojem sporočilu z dne 17. junija 2015 predstavila akcijski načrt za pravično in učinkovito obdavčevanje dohodkov pravnih oseb v Evropski uniji.

(2)

Končna poročila o 15 ukrepih OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička so bila objavljena 5. oktobra 2015. Svet je te prispevke pozdravil v svojih sklepih z dne 8. decembra 2015. V njih je poudaril, da je treba poiskati skupne, a prilagodljive rešitve na ravni EU v skladu s sklepi OECD o preprečevanju erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička. Poleg tega je v sklepih podprl učinkovito, hitro in usklajeno izvajanje ukrepov za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička na ravni EU ter izrazil mnenje, da bi morale biti direktive EU, kjer je to ustrezno, prednostni instrumenti za izvajanje sklepov OECD o preprečevanju erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička na ravni EU. Za dobro delovanje notranjega trga je bistveno, da države članice izpolnijo vsaj svoje zaveze v okviru pobude za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička, v širšem smislu pa sprejmejo ukrepe za preprečevanje praks izogibanja davkom ter zagotavljanje pravičnega in učinkovitega obdavčevanja v Uniji na dovolj dosleden in usklajen način. Na trgu, kjer so gospodarstva močno povezana, obstaja potreba po skupnih strateških pristopih in usklajenem ukrepanju, da se izboljša delovanje notranjega trga in kar najbolj povečajo pozitivni učinki pobude za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička. Poleg tega lahko samo skupen okvir prepreči razdrobljenost trga ter odpravi obstoječa neskladja in izkrivljanje trga. Ne nazadnje bi nacionalni izvedbeni ukrepi, ki upoštevajo skupen pristop po vsej Uniji, davčnim zavezancem zagotovili pravno varnost v smislu skladnosti teh ukrepov s pravom Unije.

(3)

Določiti je treba pravila, da se okrepi povprečna raven zaščite pred agresivnim davčnim načrtovanjem na notranjem trgu. Ker bi bilo treba ta pravila vključiti v 28 različnih sistemov obdavčitve dohodkov pravnih oseb, bi morala biti omejena na splošne določbe, izvajanje pa bi bilo treba prepustiti državam članicam, saj so v boljšem položaju za oblikovanje posebnih elementov teh pravil na način, ki najbolj ustreza njihovim sistemom obdavčitve dohodkov pravnih oseb. Ta cilj bi lahko dosegli z vzpostavitvijo minimalne ravni zaščite pred praksami izogibanja davkom za nacionalne sisteme obdavčitve dohodkov pravnih oseb v vsej Uniji. Zato je treba uskladiti odzive držav članic pri izvajanju rezultatov 15 ukrepov OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička, pri čemer je cilj izboljšati učinkovitost notranjega trga kot celote pri preprečevanju praks izogibanja davkom. Določiti je torej treba skupno minimalno raven zaščite za notranji trg na posameznih področjih.

(4)

Uvesti je treba pravila, veljavna za vse davčne zavezance, zavezane za davek od dohodkov pravnih oseb v državi članici. Ker bi bilo treba zato zajeti širši nabor nacionalnih davkov, ni zaželeno, da bi področje uporabe te direktive razširili na vrste subjektov, ki niso zavezani za davek od dohodkov pravnih oseb v državi članici; torej predvsem na pregledne subjekte. Navedena pravila bi se morala uporabljati tudi za stalne poslovne enote tistih zavezancev za davek od dohodkov pravnih oseb, ki se morda nahajajo v drugi državi članici ali drugih državah članicah. Zavezanci za davek od dohodkov pravnih oseb so lahko rezidenti za davčne namene v državi članici ali so lahko ustanovljeni v skladu z zakonodajo države članice. Navedena pravila bi se morala uporabljati tudi za stalne poslovne enote subjektov, ki so rezidenti za davčne namene v tretji državi, če so te v eni ali več državah članicah.

(5)

Določiti je treba pravila za preprečevanje erozije davčne osnove na notranjem trgu in preusmerjanja dobička z notranjega trga. Da bi prispevali k uresničevanju tega cilja, so potrebna pravila na naslednjih področjih: omejitve glede priznavanja odhodkov za obresti, izstopna obdavčitev, splošno pravilo o preprečevanju zlorab, pravila o nadzorovanih tujih družbah in pravila za obravnavo hibridnih neskladij. Če uporaba navedenih pravil povzroča dvojno obdavčitev, bi bilo treba davčnim zavezancem zagotoviti olajšavo v obliki odbitka za davek, plačan v drugi državi članici ali tretji državi, odvisno od primera. Namen pravil torej ne bi smel biti samo preprečevanje praks izogibanja davkom, ampak tudi izogibanje ustvarjanju drugih ovir na trgu, kot je na primer dvojna obdavčitev.

(6)

Skupine družb se v okviru prizadevanj, da bi zmanjšale svojo globalno davčno obveznost, vse bolj poslužujejo erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička v obliki plačil previsokih obresti. Pravilo o omejitvi obresti je potrebno za odvračanje od takšnih praks, saj omejuje priznavanje presežnih stroškov izposojanja davčnih zavezancev. Zato je treba določiti delež za priznavanje odhodkov, ki se nanaša na obdavčljivi dobiček davčnega zavezanca pred obrestmi, davki in amortizacijo (EBITDA – earnings before interest, tax, depreciation and amortisation). Države članice bi lahko zmanjšale zadevni delež ali določile roke ali omejile znesek nekompenziranih stroškov izposojanja, ki ga je mogoče prenesti naprej ali nazaj, ter tako zagotovile višjo raven zaščite. Glede na to, da je cilj določiti minimalne standarde, bi lahko države članice imele možnost sprejetja alternativnega ukrepa, ki se nanaša na dobiček davčnega zavezanca pred obrestmi in davki (EBIT – earnings before interest and tax) in je določen tako, da je enak deležu na podlagi EBITDA. Države članice bi lahko poleg pravila o omejitvi obresti, določenega v tej direktivi, uporabile tudi usmerjena pravila proti dolžniškemu financiranju v povezanih skupinah, zlasti pravila o tanki kapitalizaciji. Prihodki, ki so oproščeni davka, se ne bi smeli pobotati z odbitnimi stroški izposojanja. Razlog je, da bi bilo treba pri določanju, koliko odhodkov za obresti se lahko prizna, upoštevati samo obdavčljivi dohodek.

(7)

Če je davčni zavezanec del skupine, ki vloži zakonsko predpisane konsolidirane računovodske izkaze, bi se lahko za namene dodelitve pravice do priznavanja odhodkov za višje zneske presežnih stroškov izposojanja davčnim zavezancem upoštevala zadolženost celotne skupine na svetovni ravni. Morda bi bilo ustrezno tudi, da se določijo pravila za odstopno klavzulo glede na lastniški kapital („equity escape provision“), ko se pravilo o omejitvi obresti ne uporablja, če lahko družba dokaže, da je delež njenega lastniškega kapitala glede na njeno bilančno vsoto približno enak ali višji od enakovrednega deleža skupine. Pravilo o omejitvi obresti bi bilo treba v zvezi s presežnimi stroški izposojanja davčnega zavezanca uporabiti brez razlikovanja na podlagi tega, ali stroški izvirajo iz dolgov na nacionalni ravni, čezmejni ravni znotraj Unije ali s tretjo državo ali pa izvirajo iz tretjih oseb, povezanih podjetij ali znotraj skupine. Če je v skupini več kot en subjekt iz države članice, lahko država članica pri uporabi pravil, ki omejujejo priznavanje odhodkov za obresti, upošteva splošno stanje vseh subjektov v skupini v isti državi, vključno s sistemom obdavčitve ločenega subjekta, da se odobri prenos dobička ali obresti med subjekti znotraj skupine.

(8)

Za zmanjšanje upravnega bremena in bremena zagotavljanja skladnosti pravil, pri čemer se njihov davčni učinek ne bi znatno zmanjšal, je morda ustrezno predvideti pravilo „varnega pristana“, da bi bili vedno priznani odhodki za neto obresti do določenega najvišjega zneska, če bi bili priznani odhodki v tem primeru višji od deleža na podlagi EBITDA. Države članice bi lahko določile nižjo denarno mejno vrednost, da bi zagotovile višjo raven zaščite za domače davčne osnove. Ker erozija davčne osnove in preusmerjanje dobička načeloma potekata v obliki plačil previsokih obresti med subjekti, ki so povezana podjetja, je glede na omejeno tveganje izogibanja davkom ustrezno in potrebno dopustiti možnost izključitve samostojnih subjektov iz področja uporabe pravila o omejitvi obresti. Zaradi lažjega prehoda na novo pravilo o omejitvi obresti bi lahko države članice predvidele klavzulo o uporabi predhodno veljavnih pravil, ki bi zajemala obstoječa posojila, kolikor njihovi pogoji niso naknadno spremenjeni, tj. v primeru naknadne prilagoditve se klavzula o uporabi predhodno veljavnih pravil ne bi uporabljala za kakršno koli povečanje zneska ali trajanje posojila, temveč bi bila omejena na prvotne pogoje posojila. Države članice bi lahko brez poseganja v pravila o državni pomoči poleg tega izključile presežne stroške izposojanja, ki nastanejo na podlagi posojil za financiranje dolgoročnih javnih infrastrukturnih projektov, glede na to, da take sheme financiranja predstavljajo majhno ali nično tveganje erozije davčne osnove ali preusmerjanja dobička. V tem smislu bi morale države članice ustrezno dokazati, da imajo sheme financiranja za javne infrastrukturne projekte posebne značilnosti, ki upravičujejo tako obravnavo v primerjavi z drugimi shemami financiranja, za katere velja omejevalno pravilo.

(9)

Čeprav na splošno velja, da bi se morale omejitve glede priznavanja odhodkov za obresti uporabljati tudi za finančna podjetja, tj. finančne institucije in zavarovalnice, pa je splošno priznano tudi, da imata ta sektorja posebne značilnosti, ki zahtevajo bolj prilagojen pristop. Ker razprave na tem področju v Uniji in na mednarodni ravni še niso dovolj napredovale, v finančnem in zavarovalniškem sektorju še ni mogoče določiti posebnih pravil, zato bi državam članicam moralo biti omogočeno, da zadevna sektorja izključijo iz področja uporabe pravil o omejitvi obresti.

(10)

Namen izstopnih davkov je zagotoviti, da v primeru, ko davčni zavezanec prenese sredstva ali svoje davčno rezidentstvo iz davčne jurisdikcije države, ta država obdavči ekonomsko vrednost morebitnega kapitalskega dobička, ustvarjenega na njenem ozemlju, tudi če ta dobiček v času izstopa še ni bil realiziran. Zato je treba določiti primere, v katerih za davčne zavezance veljajo pravila o izstopnem davku in se obdavčijo njihovi nerealizirani kapitalski dobički, ki so vključeni v njihova prenesena sredstva. Prav tako je koristno pojasniti, da prenosi sredstev, vključno z gotovino med matično družbo in njenimi hčerinskimi družbami ne spadajo v področje uporabe predvidenega pravila o izstopni obdavčitvi. Za izračun zneskov je ključno, da se določi tržna vrednost prenesenih sredstev v času izstopa sredstev, ki temelji na neodvisnem tržnem načelu. Za zagotovitev združljivosti pravila z uporabo metode odbitkov je zaželeno, da se državam članicam dopusti upoštevanje trenutka, ko preneha pravica do obdavčitve prenesenih sredstev. Pravico do obdavčitve bi bilo treba opredeliti na nacionalni ravni. Prav tako je treba državi prejemnici omogočiti, da oporeka vrednosti prenesenih sredstev, ki jo je določila izstopna država, če ta ne odraža takšne tržne vrednosti. Države članice bi lahko v ta namen uporabile obstoječe mehanizme za reševanje sporov. Znotraj Unije je treba obravnavati uporabo izstopne obdavčitve in nazorno predstaviti pogoje za skladnost s pravom Unije. V teh primerih bi morali imeti davčni zavezanci pravico, da znesek ocenjenega izstopnega davka plačajo takoj ali da odložijo plačilo zneska davka, tako da ga plačajo po obrokih v določenem številu let, po potrebi v povezavi z obrestmi in jamstvom.

Države članice bi lahko v ta namen od zadevnih davčnih zavezancev zahtevale, da v napoved vključijo potrebne informacije. Izstopni davek se ne bi smel zaračunati, če je prenos sredstev začasen in je določeno, da se bodo sredstva vrnila v državo članico prenosnika, če se prenos opravi zaradi izpolnjevanja bonitetnih kapitalskih zahtev ali zaradi upravljanja likvidnosti ali če gre za posle financiranja vrednostnih papirjev ali sredstva, ki so dana kot zavarovanje s premoženjem.

(11)

Splošna pravila o preprečevanju zlorab so vključena v davčne sisteme za boj proti praksam davčne zlorabe, ki še niso bile urejene s posebnimi določbami. Vloga splošnih pravil o preprečevanju zlorab je torej odpraviti vrzeli, ki ne bi smele vplivati na uporabo posebnih pravil proti zlorabi. V Uniji bi bilo treba splošna pravila o preprečevanju zlorab uporabljati za ureditve, ki niso pristne, sicer pa bi moral imeti davčni zavezanec pravico, da za svoje poslovne dejavnosti izbere davčno najbolj učinkovito strukturo. Poleg tega je pomembno zagotoviti, da se splošna pravila o preprečevanju zlorab v domačih primerih znotraj Unije in v razmerju do tretjih držav uporabljajo na enoten način, tako da se področje in rezultati njihove uporabe v domačih in čezmejnih primerih ne razlikujejo. Državam članicam ne bi smeli preprečiti uporabe kazni, kadar velja splošno pravilo o preprečevanju zlorab. Pri presoji, ali bi bilo treba ureditev šteti za nepristno, bi lahko državam članicam omogočili upoštevanje vseh tehtnih gospodarskih razlogov, vključno s finančnimi dejavnostmi.

(12)

Učinek pravil o nadzorovanih tujih družbah je, da se dohodek nizko obdavčene nadzorovane hčerinske družbe ponovno pripiše njeni matični družbi. Matična družba se nato obdavči za ta pripisani dohodek v državi, kjer je rezidentka za davčne namene. Glede na prednostne naloge politike zadevne države se lahko pravila o nadzorovanih tujih družbah uporabljajo za celotno nizko obdavčeno odvisno družbo, posebne kategorije dohodka ali pa samo za dohodek, ki je bil umetno preusmerjen v odvisno družbo. Zlasti za zagotovitev, da bi pravila o nadzorovanih tujih družbah predstavljala ustrezen odziv na pomisleke v zvezi z erozijo davčne osnove in preusmerjanjem dobička, je ključno, da države članice, ki svoja pravila o nadzorovanih tujih družbah omejujejo na dohodek, umetno preusmerjen v hčerinsko družbo, natančno določijo okoliščine, v katerih se večina funkcij odločanja, ki so ustvarile preusmerjeni dohodek na ravni nadzorovane hčerinske družbe, izvaja v državi članici davčnega zavezanca. Da bi omejili upravno breme in stroške zagotavljanja skladnosti, bi morali poleg tega dopustiti, da navedene države članice izvzamejo nekatere subjekte z nizkimi dobički ali nizko stopnjo dobička, ki predstavljajo manjše tveganje za izogibanje davkom. Zato je nujno, da se pravila o nadzorovanih tujih družbah razširijo na dobičke stalnih poslovnih enot, kadar ti dobički niso obdavčeni ali so oproščeni davka v državi davčnega zavezanca. Vendar pa v skladu s pravili o nadzorovanih tujih družbah ni treba obdavčiti dobičkov stalnih poslovnih enot, ki jim na podlagi nacionalnih pravil ni odobrena davčna oprostitev, ker se te stalne poslovne enote obravnavajo kot nadzorovane tuje družbe. Da bi zagotovile višjo raven zaščite, bi lahko države članice znižale prag za nadzor ali uporabile višji prag s primerjavo med dejansko plačanim davkom od dohodkov pravnih oseb z davkom od dohodkov pravnih oseb, ki bi se zaračunal v državi članici davčnega zavezanca. Pri prenosu pravil o nadzorovanih tujih družbah v svoje nacionalno pravo bi lahko države članice uporabile dovolj visok delni prag davčne stopnje.

Zaželeno je, da se obravnavajo tako primeri v tretjih državah kot znotraj Unije. Zaradi skladnosti s temeljnimi svoboščinami bi bilo treba kategorije dohodkov združiti z vsebinskim izvzetjem, s katerim bi znotraj Unije vpliv pravil omejili na primere, ko nadzorovana tuja družba ne opravlja pomembne gospodarske dejavnosti. Pomembno je, da davčne uprave in davkoplačevalci sodelujejo pri ugotavljanju relevantnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali je treba uporabiti pravilo o izvzetju. Treba bi bilo dopustiti, da države članice pri prenosu pravil o nadzorovanih tujih družbah v svoje nacionalno pravo uporabijo bele, sive ali črne sezname tretjih držav, sestavljene na podlagi določenih meril iz te direktive, ki lahko vključujejo višino davčne stopnje za davke od dohodkov pravnih oseb, ali uporabijo bele sezname držav članic, sestavljene na takšni podlagi.

(13)

Hibridna neskladja so posledica razlik v pravni opredelitvi plačil (finančni instrumenti) ali subjektov, pri čemer te razlike postanejo očitne pri vzajemnem delovanju pravnih sistemov dveh jurisdikcij. Posledica takih neskladij je pogosto dvojni odbitek (tj. odbitek v obeh državah) ali odbitek dohodka v eni državi brez njegove vključitve v davčno osnovo v drugi državi. Za nevtralizacijo učinkov hibridnih neskladnih ureditev je treba določiti pravila, v skladu s katerimi bi morala v primeru neskladja ena od obeh jurisdikcij zavrniti odbitek plačila, ki povzroči tako neskladje. Pri tem je koristno pojasniti, da so ukrepi za odpravo hibridnih neskladij iz te direktive namenjeni obravnavi primerov neskladij, ki so posledica razlik v pravni opredelitvi finančnega instrumenta ali subjekta, niso pa namenjeni vplivanju na splošne značilnosti davčnega sistema države članice. Čeprav so se države članice v okviru skupine za kodeks ravnanja na področju obdavčitve podjetij dogovorile o smernicah v zvezi z davčno obravnavo hibridnih subjektov in hibridnih stalnih poslovnih enot znotraj Unije ter v zvezi z davčno obravnavo hibridnih subjektov v odnosih s tretjimi državami, je treba kljub temu sprejeti zavezujoča pravila. Ključno je nadaljevati delo na področju hibridnih neskladij med državami članicami in tretjimi državami ter drugih hibridnih neskladij, na primer tistih, ki zadevajo stalne poslovne enote.

(14)

Pojasniti je treba, da izvajanje pravil proti izogibanju davkom iz te direktive ne bi smelo vplivati na obveznost davčnih zavezancev, da spoštujejo neodvisno tržno načelo, ali pravico države članice, da davčno obveznost prilagodi navzgor v skladu z neodvisnim tržnim načelom, kjer je to ustrezno.

(15)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (3). Za obdelavo osebnih podatkov v okviru te direktive se uporablja pravica do varstva osebnih podatkov v skladu s členom 8 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije ter Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(16)

Glede na to, da je glavni cilj te direktive izboljšati odpornost notranjega trga kot celote proti praksam čezmejnega izogibanja davkom, države članice tega ne morejo same zadovoljivo doseči. Nacionalni sistemi obdavčitve dohodkov pravnih oseb so različni in nepovezani ukrepi držav članic bi le ohranili obstoječo razdrobljenost notranjega trga na področju neposredne obdavčitve. Tak pristop bi omogočil nadaljevanje neučinkovitosti in izkrivljanja zaradi vzajemnega delovanja različnih nacionalnih ukrepov. Posledica tega bi bilo pomanjkanje usklajenosti. Ker precejšnja neučinkovitost na notranjem trgu povzroča predvsem težave, ki so čezmejne narave, bi bilo popravne ukrepe treba sprejeti na ravni Unije. Zato je ključno sprejeti rešitve, ki delujejo za notranji trg kot celoto, kar pa se lažje doseže na ravni Unije. Unija lahko zato sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja. Cilj te direktive je z določitvijo minimalne ravni zaščite za notranji trg zgolj doseči potrebno minimalno stopnjo usklajenosti v Uniji za uresničevanje njenih ciljev.

(17)

Komisija bi morala oceniti izvajanje te direktive štiri leta po začetku njene veljavnosti in o tem poročati Svetu. Države članice bi morale Komisiji predložiti vse informacije, ki so potrebne za zadevno oceno –

(1)

„stroški izposojanja“ pomeni odhodke za obresti od vseh oblik dolgov, druge stroške, ki so ekonomsko enakovredni obrestim in stroškom, nastalim v povezavi z zbiranjem finančnih sredstev, kot je opredeljeno v nacionalnem pravu, kar med drugim vključuje plačila v okviru posojil z udeležbo pri dobičku, pripisane obresti za instrumente, kot so zamenljive obveznice in brezkuponske obveznice, zneske v okviru alternativnih shem financiranja, kot je islamsko bančništvo, finančne stroške plačil za finančni zakup, kapitalizirane obresti, vključene v vrednost povezanih sredstev iz bilance stanja, ali amortizacijo kapitaliziranih obresti, zneske, izmerjene glede na obračun financiranja v skladu s pravili za transferne cene, če je to ustrezno, zneske navideznih obresti v okviru izvedenih finančnih instrumentov ali pogodb o varovanju pred tveganjem, ki se nanašajo na izposojanje subjekta, določene pozitivne in negativne tečajne razlike pri izposojanju in instrumentih v povezavi z zbiranjem finančnih sredstev, provizije za jamstva za sheme financiranja, provizije za urejanje in podobne stroške, povezane z izposojanjem finančnih sredstev;

(2)

„presežni stroški izposojanja“ pomeni znesek, za katerega odbitni stroški izposojanja davčnega zavezanca presegajo obdavčljive prihodke od obresti in druge ekonomsko enakovredne obdavčljive prihodke, ki jih prejme davčni zavezanec v skladu z nacionalnim pravom;

(3)

„davčno obdobje“ pomeni davčno leto, koledarsko leto ali katero koli drugo ustrezno obdobje za davčne namene;

(4)

„povezano podjetje“ pomeni:

Če je posameznik ali subjekt neposredno ali posredno udeležen s 25 odstotki ali več v davčnem zavezancu in v enem ali več subjektih, se tudi vsi zadevni subjekti, vključno z davčnim zavezancem, štejejo za povezana podjetja.

Za namene člena 9 in kadar je v zadevno neskladje vključen hibridni subjekt, je ta opredelitev prilagojena tako, da se zahteva po 25-odstotni udeležbi nadomesti z zahtevo po 50-odstotni udeležbi.

(5)

„finančno podjetje“ pomeni katerega koli od naslednjih subjektov:

(6)

„prenos sredstev“ pomeni operacijo, s katero država članica izgubi pravico do obdavčitve prenesenih sredstev, medtem ko sredstva ostanejo v pravnem ali ekonomskem lastništvu istega davčnega zavezanca;

(7)

„prenos davčnega rezidenstva“ pomeni operacijo, s katero davčni zavezanec preneha biti rezident za davčne namene v državi članici, medtem ko pridobi davčno rezidentstvo v drugi državi članici ali tretji državi;

(8)

„prenos poslovanja stalne poslovne enote“ pomeni operacijo, s katero preneha davčna prisotnost davčnega zavezanca v državi članici, medtem ko je pridobil tako prisotnost v drugi državi članici ali tretji državi, ne da bi v zadevni državi članici ali tretji državi postal rezident za davčne namene;

(9)

„hibridno neskladje“ pomeni razmerje med davčnim zavezancem v eni državi članici in povezanim podjetjem v drugi državi članici ali strukturirano ureditev med strankami v državah članicah, če je naslednji rezultat posledica razlik v pravni opredelitvi finančnega instrumenta ali subjekta:

(a)

subjekt, ki se mu dovoli ali se od njega zahteva uporaba pravil v imenu skupine, kot je opredeljena v skladu z nacionalnim davčnim pravom;

(b)

subjekt v skupini, kot je opredeljena v skladu z nacionalnim davčnim pravom, ki rezultatov svojih članov ne združuje za davčne namene.

(a)

do priznanja presežnih stroškov izposojanja do 3 000 000 EUR;

(b)

do popolnega priznanja presežnih stroškov izposojanja, če je davčni zavezanec samostojen subjekt.

(a)

posojil, ki so bila sklenjena pred 17. junijem 2016, pri čemer izključitev ne zajema nobenih naknadnih sprememb zadevnih posojil;

(b)

posojil, ki se uporabljajo za financiranje dolgoročnega javnega infrastrukturnega projekta, pri katerem so upravljavec projekta, stroški izposojanja, sredstva in dohodek vsi v Uniji.

(a)

popolnega priznanja presežnih stroškov izposojanja, če lahko dokaže, da je njegov lastniški kapital glede na njegovo bilančno vsoto enak ali višji, kot je enakovredno razmerje skupine, in sicer pod naslednjimi pogoji:

bodisi

(b)

priznanja presežnih stroškov izposojanja v znesku, ki presega znesek, ki bi se lahko priznal v skladu z odstavkom 1. Višja omejitev priznavanja presežnih stroškov se nanaša na konsolidirano skupino za namene finančnega računovodstva, katere član je davčni zavezanec, in se izračuna v dveh korakih:

(a)

prenos naprej – brez časovne omejitve – presežnih stroškov izposojanja, ki jih v tekočem davčnem obdobju ni mogoče priznati v skladu z odstavki od 1 do 5;

(b)

prenos naprej – brez časovne omejitve – in nazaj – za največ tri leta – presežnih stroškov izposojanja, ki jih v tekočem davčnem obdobju ni mogoče priznati v skladu z odstavki 1 do 5, bodisi

(c)

prenos naprej – brez časovne omejitve – presežnih stroškov izposojanja in – za največ pet let – neporabljenih obresti, ki jih v tekočem davčnem obdobju ni mogoče priznati v skladu z odstavki 1 do 5.

(a)

davčni zavezanec prenese sredstva s svojega sedeža na svojo stalno poslovno enoto v drugi državi članici ali tretji državi, če država članica sedeža nima več pravice do obdavčitve prenesenih sredstev zaradi prenosa;

(b)

davčni zavezanec prenese sredstva s svoje stalne poslovne enote v državi članici na svoj sedež ali drugo stalno poslovno enoto v drugi državi članici ali tretji državi, če država članica stalne poslovne enote nima več pravice do obdavčitve prenesenih sredstev zaradi prenosa;

(c)

davčni zavezanec prenese svoje davčno rezidentstvo v drugo državo članico ali tretjo državo, razen za tista sredstva, ki so še naprej dejansko povezana s stalno poslovno enoto v prvi državi članici;

(d)

davčni zavezanec prenese poslovanje stalne poslovne enote iz države članice v drugo državo članico ali tretjo državo, če država članica stalne poslovne enote nima več pravice do obdavčitve prenesenih sredstev zaradi prenosa.

(a)

davčni zavezanec prenese sredstva s svojega sedeža na svojo stalno poslovno enoto v drugi državi članici ali tretji državi, ki je pogodbenica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljnjem besedilu: Sporazum EGP);

(b)

davčni zavezanec prenese sredstva s svoje stalne poslovne enote v državi članici na svoj sedež ali drugo stalno poslovno enoto v drugi državi članici ali tretji državi, ki je pogodbenica Sporazuma EGP;

(c)

davčni zavezanec prenese svoje davčno rezidentstvo v drugo državo članico ali tretjo državo, ki je pogodbenica Sporazuma EGP;

(d)

davčni zavezanec prenese poslovanje stalne poslovne enote v drugo državo članico ali tretjo državo, ki je pogodbenica Sporazuma EGP.

(a)

prenesena sredstva ali poslovanje stalne poslovne enote davčnega zavezanca se prodajo ali kako drugače odsvojijo;

(b)

prenesena sredstva se naknadno prenesejo v tretjo državo;

(c)

davčno rezidentstvo ali poslovanje stalne poslovne enote davčnega zavezanca se naknadno prenese v tretjo državo;

(d)

davčni zavezanec gre v stečaj ali preneha poslovati;

(e)

davčni zavezanec ne izpolni svojih obveznosti v zvezi z obroki in svojega položaja ne uredi v razumnem obdobju, ki ne presega 12 mesecev.

(a)

v primeru subjekta je davčni zavezanec sam ali s povezanimi podjetji neposredno ali posredno udeležen v subjektu z več kot 50 odstotki glasovalnih pravic ali ima posredno ali neposredno več kot 50 odstotkov kapitala ali je upravičen do več kot 50 odstotkov dobička navedenega subjekta ter

(b)

davek od dohodkov pravnih oseb na dobiček, ki ga je subjekt ali stalna poslovna enota dejansko plačala, je nižji od razlike med davkom od dohodkov pravnih oseb, ki bi se zaračunal subjektu ali stalni poslovni enoti na podlagi veljavnega sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb v državi članici davčnega zavezanca, ter davkom od dohodkov pravnih oseb na dobiček, ki ga je subjekt ali stalna poslovna enota dejansko plačala.

(a)

nerazdeljeni dohodek subjekta ali dohodek stalne poslovne enote, ki izhaja iz naslednjih kategorij:

Ta točka se ne uporablja, če ustrezna dejstva in okoliščine potrjujejo, da nadzorovana tuja družba opravlja pomembno gospodarsko dejavnost, za katero ima na voljo osebje, opremo, sredstva in prostore.

Kadar je nadzorovana tuja družba rezident tretje države ali je v tretji državi, ki ni podpisnica Sporazuma EGP, se lahko države članice odločijo, da se prejšnji pododstavek ne uporablja.

ali

(b)

nerazdeljeni dohodek subjekta ali stalne poslovne enote, ki izhaja iz nepristnih ureditev, vzpostavljenih poglavitno z namenom pridobitve davčne ugodnosti.

Za namene te točke se šteje, da je shema ali niz shem nepristen, kolikor subjekt ali stalna poslovna enota ne bi imela sredstev ali ne bi prevzela tveganj, ki ustvarjajo njegov oziroma njen celotni dohodek ali del njegovega oziroma njenega dohodka, če ne bi bila pod nadzorom družbe, ki izvaja funkcije osebja, pristojnega za odločanje, ki so povezane s temi sredstvi in tveganji, te funkcije pa imajo ključno vlogo pri ustvarjanju dohodka nadzorovane družbe.

(a)

z računovodskim dobičkom v višini največ 750 000 EUR in dohodkom, ki ne prihaja iz trgovanja, v višini največ 75 000 EUR ali

(b)

z računovodskim dobičkom, ki znaša največ 10 odstotkov njegovih oziroma njenih stroškov poslovanja v davčnem obdobju.