(1)

Prehod na nizkoogljično, bolj trajnostno, z viri gospodarno in krožno gospodarstvo v skladu s cilji trajnostnega razvoja je ključnega pomena za zagotavljanje dolgoročne konkurenčnosti gospodarstva Unije. Evropska unija je leta 2016 podpisala Pariški sporazum (2). V točki (c) člena 2(1) Pariškega sporazuma je določen cilj okrepitve odziva na podnebne spremembe, med drugim z zagotavljanjem, da se bodo finančni tokovi ujemali z usmerjenostjo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in k razvoju, odpornemu na podnebne spremembe.

(2)

Komisija je ob priznavanju tega izziva decembra 2019 predstavila evropski zeleni dogovor (3). Zeleni dogovor je nova strategija za rast, katere cilj je Unijo preobraziti v pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom, ki od leta 2050 ne bo ustvarjalo nobenih neto emisij toplogrednih plinov in v katerem bo gospodarska rast ločena od rabe virov. Ta cilj zahteva, da se vlagateljem v zvezi z njihovimi naložbami da jasen signal, naj se izogibajo nasedlim naložbam in povečajo trajnostno financiranje.

(3)

Komisija je marca 2018 objavila svoj akcijski načrt „Financiranje trajnostne rasti“ (4) o vzpostavitvi ambiciozne in celovite strategije za financiranje trajnostne rasti. Eden od ciljev, navedenih v akcijskem načrtu, je namenjen preusmeritvi kapitalskih tokov v trajnostne naložbe, da bi dosegli trajnostno in vključujočo rast. Ocena učinka, na kateri temeljijo naknadne zakonodajne pobude, objavljena maja 2018 (5), je pokazala potrebo po pojasnitvi, da bi morale družbe za upravljanje v okviru obveznosti, ki jih imajo do vlagateljev, upoštevati dejavnike trajnostnosti. Zato bi morale družbe za upravljanje redno ocenjevati ne le vsa relevantna finančna tveganja, ampak tudi vsa relevantna tveganja glede trajnostnosti iz Uredbe (EU) 2019/2088 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ki bi lahko, kadar se pojavijo, dejansko ali potencialno bistveno negativno vplivala na vrednost naložbe. Direktiva Komisije 2010/43/EU (7) se ne sklicuje izrecno na tveganja glede trajnostnosti. Zato in za zagotovitev, da se notranji postopki in organizacijske ureditve pravilno izvajajo in upoštevajo, je treba pojasniti, da postopki, sistemi in notranji nadzor družb za upravljanje odražajo tveganja glede trajnostnosti ter da so za analizo teh tveganj potrebne tehnične zmogljivosti in znanje.

(4)

Da bi preprečili neenake konkurenčne pogoje za družbe za upravljanje in investicijske družbe, ki niso prenesle pooblastil za upravljanje na nobeno družbo za upravljanje, ter da bi se izognili s tem povezani razdrobljenosti, nedoslednosti in nepredvidljivosti pri delovanju notranjega trga, bi morala pravila v zvezi z vključevanjem tveganj glede trajnostnosti veljati tudi za investicijske družbe, pri čemer bi bilo treba upoštevati načelo sorazmernosti.

(5)

Da bi ohranili visok standard zaščite vlagateljev, bi morale družbe za upravljanje pri ugotavljanju vrst navzkrižij interesov, ki bi lahko škodovala interesom KNPVP, upoštevati tudi navzkrižja interesov, ki bi lahko nastala zaradi vključevanja tveganj glede trajnostnosti v njihove postopke, sisteme in notranji nadzor. Med temi navzkrižji so lahko navzkrižja, ki izhajajo iz prejemkov ali osebnih transakcij zadevnih uslužbencev, navzkrižja interesov, ki bi lahko privedla do lažnega zelenega oglaševanja, zavajajočega prodajanja ali napačnega prikazovanja naložbenih strategij, in navzkrižja interesov med različnimi KNPVP, ki jih upravlja ista družba za upravljanje.

(6)

V skladu z Uredbo (EU) 2019/2088 morajo družbe za upravljanje ali investicijske družbe, ki so obvezane upoštevati glavne škodljive vplive naložbenih odločitev na dejavnike trajnostnosti ali te upoštevajo prostovoljno, razkriti, kako se ti glavni škodljivi vplivi upoštevajo v njihovih politikah primerne skrbnosti. Za zagotovitev skladnosti med Uredbo (EU) 2019/2088 in Direktivo 2010/43/EU bi se morala ta obveznost odražati v Direktivi 2010/43/EU.

(7)

Direktivo 2010/43/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –