(1)

V skladu s členom 129 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4) so krite obveznice pod določenimi pogoji deležne ugodnejše obravnave. Direktiva (EU) 2019/2162 Evropskega parlamenta in Sveta (5) določa temeljne elemente kritih obveznic in enotno opredelitev kritih obveznic.

(2)

Komisija je 20. decembra 2013 zaprosila Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (6), naj poda mnenje v zvezi z ustreznostjo uteži tveganja kritih obveznic iz člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013. V skladu z mnenjem EBA z dne 1. julija 2014 je ugodnejša obravnava uteži tveganja, določena v Uredbi (EU) št. 575/2013, načeloma ustrezna bonitetna obravnava. Vendar je EBA priporočila, naj se dodatno preuči dopolnitev zahtev glede primernosti za ugodnejšo obravnavo uteži tveganja, da bi zajemale vsaj področji zmanjšanja likvidnostnega tveganja in presežnega zavarovanja, vlogo pristojnih organov in nadaljnji razvoj obstoječih zahtev o razkritju informacij vlagateljem.

(3)

Glede na mnenje EBA je primerno, da se sprejmejo dodatne zahteve za krite obveznice in s tem okrepi kakovost kritih obveznic, primernih za ugodnejšo kapitalsko obravnavo iz Uredbe (EU) št. 575/2013.

(4)

Pristojni organi lahko delno opustijo uporabo zahteve, da morajo izpostavljenosti do kreditnih institucij v kritnem premoženju ustrezati stopnji kreditne kakovosti 1, in dovolijo, da namesto tega izpostavljenosti do največ 10 % nominalnega zneska neporavnanih kritih obveznic institucije izdajateljice ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 2. Vendar se taka delna opustitev uporablja samo po predhodnem posvetovanju z EBA in samo, kadar je mogoče dokumentirati pomembne potencialne težave glede koncentracije v zadevnih državah članicah zaradi uporabe zahteve po stopnji kreditne kakovosti 1. Ker je v večini držav članic znotraj in zunaj euroobmočja postalo vedno težje izpolnjevati zahteve, da morajo izpostavljenosti ustrezati stopnji kreditne kakovosti 1, kakor jo določijo zunanje bonitetne agencije, so države članice z največjimi trgi kritih obveznic menile, da je uporaba take delne opustitve nujna. Da bi se poenostavila uporaba izpostavljenosti do kreditnih institucij kot zavarovanja za krite obveznice in odpravile potencialne težave glede koncentracije, je treba spremeniti Uredbo (EU) št. 575/2013 tako, da se določi pravilo, s katerim se brez zahteve po posvetovanju z EBA dovoli, da izpostavljenosti do kreditnih institucij do največ 10 % nominalnega zneska neporavnanih kritih obveznic institucije izdajateljice ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 2 namesto stopnji kreditne kakovosti 1. Omogočiti je treba uporabo stopnje kreditne kakovosti 3 za kratkoročne vloge in izvedene finančne instrumente v določenih državah članicah, kadar bi bilo izpolnjevanje zahteve po stopnji kreditne kakovosti 1 ali 2 prezahtevno. Pristojni organi, določeni v skladu z Direktivo (EU) 2019/2162, bi morali imeti možnost, da po posvetovanju z EBA omogočijo uporabo stopnje kreditne kakovosti 3 za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih, da bi odpravili potencialne težave glede koncentracije.

(5)

Krediti, zavarovani z nadrejenimi enotami, ki jih je izdal francoski Fonds Communs de Titrisations ali podobne ustanove, ki listinijo izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi ali poslovnimi nepremičninami, so primerna sredstva, ki se lahko uporabijo kot zavarovanje za krite obveznice do največ 10 % nominalnega zneska neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic (v nadaljnjem besedilu: prag 10 %). Vendar člen 496 Uredbe (EU) št. 575/2013 pristojnim organom omogoča, da opustijo uporabo praga 10 %. Poleg tega člen 503(4) navedene uredbe od Komisije zahteva, da pregleda ustreznost odstopanja, ki pristojnim organom omogoča, da opustijo uporabo praga 10 %. Komisija je 22. decembra 2013 zaprosila EBA za mnenje v zvezi s tem. EBA je v svojem mnenju navedla, da bi uporaba nadrejenih enot, ki jih je izdal francoski Fonds Communs de Titrisations ali podobne ustanove, ki listinijo izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi ali poslovnimi nepremičninami, kot zavarovanja vzbudila bonitetne pomisleke zaradi dvoslojne strukture programa kritih obveznic, kritega z enotami listinjenja, in bi tako vodila v nezadostno preglednost glede kreditne kakovosti kritnega premoženja. Posledično je EBA priporočila, da se odstopanje od praga 10 % za nadrejene enote, ki je trenutno določeno v členu 496 navedene uredbe, po 31. decembru 2017 odpravi.

(6)

Samo omejeno število nacionalnih okvirov za krite obveznice dovoljuje vključitev vrednostnih papirjev, zavarovanih s hipotekami na stanovanjske ali poslovne nepremičnine, v kritno premoženje. Uporaba takšnih struktur se zmanjšuje in zanje velja, da programu kritih obveznic dodajajo nepotrebno zapletenost. Zato je ustrezno, da se uporaba takšnih struktur kot primernih sredstev v celoti odpravi.

(7)

Krite obveznice, izdane znotraj združenih struktur kritih obveznic znotraj skupine, ki so skladne z Uredbo (EU) št. 575/2013, se tudi uporabljajo kot primerno zavarovanje. Združene strukture kritih obveznic znotraj skupine ne predstavljajo dodatnega tveganja v bonitetnem smislu, saj ne odpirajo enako zapletenih vprašanj, kot je uporaba kreditov, zavarovanih z nadrejenimi enotami, ki jih je izdal francoski Fonds Communs de Titrisations ali podobne ustanove, ki listinijo izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi ali poslovnimi nepremičninami. V skladu z mnenjem EBA bi bilo treba zavarovanje kritih obveznic z združenimi strukturami kritih obveznic znotraj skupine dovoliti brez omejitev glede na znesek neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic institucije izdajateljice. Zahtevo po uporabi meje 15 % ali 10 % v zvezi z izpostavljenostmi do kreditnih institucij v združenih strukturah kritih obveznic znotraj skupine bi bilo zato treba odpraviti. Te združene strukture kritih obveznic znotraj skupine ureja Direktiva (EU) 2019/2162

(8)

Načela vrednotenja za nepremičnine, s katerimi so zavarovane krite obveznice, se uporabljajo za krite obveznice, da bi te obveznice izpolnjevale zahteve za ugodnejšo obravnavo. Zahteve glede primernosti za sredstva, ki služijo kot zavarovanje za krite obveznice, se nanašajo na splošne lastnosti glede kakovosti, ki zagotavljajo stabilnost kritnega premoženja, zato bi jih morala določati Direktiva (EU) 2019/2162. V skladu s tem bi morala navedena direktiva zajemati tudi določbe o metodologiji vrednotenja, regulativni tehnični standardi o ocenjevanju hipotekarne kreditne vrednosti pa se ne bi smeli uporabljati v zvezi s temi merili primernosti za krite obveznice.

(9)

Omejitve razmerja med vrednostjo kredita in vrednostjo zavarovanja (v nadaljnjem besedilu: omejitve LTV) so nujen del zagotavljanja kreditne kakovosti kritih obveznic. Člen 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 določa omejitve LTV za kredite, zavarovane s hipotekami in z zastavno pravico na ladjah, vendar ne navaja, kako naj se te omejitve uporabljajo. To bi lahko privedlo do negotovosti. Omejitve LTV bi se morale uporabljati kot mehke omejitve kritja. To pomeni, da sicer ni nobenih omejitev glede višine osnovnega kredita, vendar se lahko takšen kredit uporablja kot zavarovanje samo v okviru omejitev LTV, ki veljajo za ta sredstva. Omejitve LTV v odstotkih določajo delež kredita, ki prispeva k zahtevi glede kritja za obveznosti. Zato je primerno opredeliti, da omejitve LTV določajo del kredita, ki prispeva h kritju kritih obveznic.

(10)

Da bi zagotovili večjo jasnost, bi se morale omejitve LTV uporabljati ves čas do zapadlosti kredita. Dejanske omejitve LTV se ne bi smele spremeniti, ampak bi morale ostati pri 80 % vrednosti stanovanjske nepremičnine za stanovanjske kredite, pri 60 % vrednosti poslovne nepremičnine za kredite za poslovne namene z možnostjo povečanja na 70 % navedene vrednosti in pri 60 % vrednosti ladij. Poslovne nepremičnine bi bilo treba razumeti v skladu s splošnim razumevanjem tovrstnih nepremičnin, kot nepremičnine, ki niso stanovanjske, tudi če jih posedujejo neprofitne organizacije.

(11)

Da bi še dodatno izboljšali kakovost kritih obveznic, ki so deležne ugodnejše obravnave, bi za takšno ugodnejšo obravnavo morala veljati minimalna raven presežnega zavarovanja, tj. raven zavarovanja, ki presega zahteve glede kritja iz Direktive (EU) 2019/2162. Takšna zahteva bi zmanjšala najpomembnejša tveganja, ki nastanejo v primeru insolventnosti ali reševanja izdajatelja. Odločitev države članice, da uporabi višjo minimalno raven presežnega zavarovanja za krite obveznice, ki jih izdajo kreditne institucije, ki se nahajajo na njenem ozemlju, ne bi smela onemogočiti kreditnim institucijam, da vlagajo v druge krite obveznice z nižjo minimalno ravnjo presežnega zavarovanja, ki so v skladu s to uredbo, in da imajo koristi od določb te uredbe.

(12)

Od kreditnih institucij, ki vlagajo v krite obveznice, se zahteva, da morajo pridobiti določene informacije o teh kritih obveznicah najmanj vsakega pol leta. Zahteve glede preglednosti so nepogrešljivi del kritih obveznic, saj zagotavljajo enotno raven razkritja ter vlagateljem dovoljujejo, da izvedejo potrebno oceno tveganja, kar izboljšuje primerljivost, preglednost in stabilnost trga. Zato je primerno zagotoviti, da se zahteve glede preglednosti uporabljajo za vse krite obveznice z določitvijo teh zahtev v Direktivi (EU) 2019/2162. V skladu s tem bi bilo treba odstraniti takšne zahteve iz Uredbe (EU) št. 575/2013.

(13)

Krite obveznice so dolgoročni instrumenti financiranja in so zato izdane z rokom načrtovane zapadlosti več let. Zato je treba zagotoviti, da ta uredba ne vpliva na krite obveznice, izdane pred 31. decembrom 2007 ali pred 8. julijem 2022. Za dosego navedenega cilja bi morale biti krite obveznice, izdane pred 31. decembrom 2007, še naprej izvzete iz zahtev Uredbe (EU) št. 575/2013 v zvezi s primernimi sredstvi, presežnim zavarovanjem in nadomestnimi sredstvi. Poleg tega bi morale biti druge krite obveznice, ki so v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 in so bile izdane pred 8. julijem 2022, izvzete iz zahtev glede presežnega zavarovanja in nadomestnih sredstev in bi morale biti do svoje zapadlosti še naprej primerne za ugodnejšo obravnavo, kakor je določena v navedeni uredbi.

(14)

Ta uredba bi se morala uporabljati v povezavi z določbami nacionalnega prava za prenos Direktive (EU) 2019/2162. Da bi se zagotovila usklajena uporaba novega okvira, ki določa strukturne lastnosti izdaje kritih obveznic in spremenjenih zahtev za ugodnejšo obravnavo, bi bilo treba začetek uporabe te uredbe odložiti, da se uskladi z datumom, od katerega morajo države članice začeti uporabljati določbe nacionalnega prava za prenos navedene direktive.

(15)

Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

V členu 169(1) in točki (a) člena 169(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da Unija prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 114 PDEU. V členu 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) je določeno, da politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov.

(2)

Pravo o varstvu potrošnikov bi bilo treba učinkovito izvajati po vsej Uniji. Vendar je bilo v celovitem preverjanju ustreznosti prava na področju varstva potrošnikov in trženja, ki ga je izvedla Komisija v letih 2016 in 2017 v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT), ugotovljeno, da je uspešnost prava Unije o varstvu potrošnikov ogrožena zaradi pomanjkanja ozaveščenosti tako trgovcev kot potrošnikov ter da bi se lahko pogosteje uveljavljala obstoječa pravna sredstva.

(3)

Unija je že sprejela številne ukrepe za izboljšanje ozaveščenosti potrošnikov, trgovcev in pravnih strokovnjakov o pravicah potrošnikov in izboljšanje uveljavljanja pravic potrošnikov in pravnih sredstev za potrošnike. Vendar v nacionalnem pravu še vedno obstajajo vrzeli glede resnično učinkovitih in sorazmernih kazni za odvračanje in sankcioniranje kršitev znotraj Unije, nezadostna individualna pravna sredstva za potrošnike, oškodovane zaradi kršitev nacionalne zakonodaje, ki prenaša Direktivo 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), in pomanjkljivosti postopka z opustitveno tožbo iz Direktive 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4). Spremembo postopka z opustitveno tožbo bi bilo treba obravnavati z ločenim instrumentom, ki spreminja in nadomešča Direktivo 2009/22/ES.

(4)

Direktive 98/6/ES (5), 2005/29/ES in 2011/83/EU (6) Evropskega parlamenta in Sveta vključujejo zahteve za države članice, da zagotovijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitve nacionalnih določb za prenos navedenih direktiv. Poleg tega člen 21 Uredbe (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta (7) od držav članic zahteva, da učinkovito in usklajeno sprejmejo izvršilne ukrepe, vključno z izrekom kazni, da se doseže prenehanje ali prepoved močno razširjenih kršitev ali močno razširjenih kršitev z razsežnostjo Unije.

(5)

Sedanja nacionalna pravila o kaznih se znotraj Unije zelo razlikujejo. Zlasti vse države članice ne zagotavljajo, da je trgovcem, ki so odgovorni za močno razširjene kršitve ali močno razširjene kršitve z razsežnostjo Unije mogoče izreči učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni. Zato bi bilo treba obstoječa pravila o kaznih iz direktiv 98/6/ES, 2005/29/ES in 2011/83/EU izboljšati ter hkrati uvesti nova pravila o kaznih v Direktivi Sveta 93/13/EGS (8).

(6)

Države članice bi morale še naprej same odločati o vrstah kazni, ki jih bodo izrekle, ter v svojem nacionalnem pravu določiti ustrezne postopke za izrek kazni v primeru kršitev direktiv 93/13/EGS, 98/6/ES, 2005/29/ES in 2011/83/EU, kakor so spremenjene s to direktivo.

(7)

Za spodbujanje doslednejše uporabe kazni, zlasti v primerih kršitev znotraj Unije, močno razširjenih kršitev in močno razširjenih kršitev z razsežnostjo Unije, kakor so opredeljene v Uredbi (EU) 2017/2394, bi bilo treba v direktivah 93/13/EGS, 98/6/ES, 2005/29/ES in 2011/83/EU vključiti skupna neizčrpna in okvirna merila za uporabo kazni. Ta merila bi morala vključevati na primer naravo, težo, obseg in trajanje kršitve ter vsa pravna sredstva, ki jih trgovec zagotovi potrošnikom za povzročeno škodo. Ponavljajoče se kršitve istega storilca kažejo nagnjenost k takim kršitvam, zato so pomemben pokazatelj teže zadevnega ravnanja, s tem pa tudi potrebe po zvišanju ravni kazni za doseganje učinkovitega odvračanja. Če so na voljo ustrezni podatki, bi bilo treba upoštevati pridobljene finančne koristi ali preprečene izgube zaradi kršitve Upoštevajo se lahko tudi drugi obteževalni ali olajševalni dejavniki v zvezi z okoliščinami primera.

(8)

Ta skupna neizčrpna in okvirna merila za uporabo kazni morda niso ustrezna pri odločanju o kaznih glede vsake kršitve, zlasti pri kršitvah, ki niso hude. Države članice bi morale upoštevati tudi druga splošna pravna načela, ki se uporabljajo za izrekanje kazni, kot je načelo non bis in idem.

(9)

V skladu s členom 21 Uredbe (EU) 2017/2394 pristojni organi držav članic, ki jih zadeva usklajeno ukrepanje, v svoji jurisdikciji sprejmejo vse potrebne izvršilne ukrepe zoper trgovca, odgovornega za močno razširjeno kršitev ali močno razširjeno kršitev z razsežnostjo Unije, da bi se doseglo prenehanje ali prepoved te kršitve. V ustreznih primerih trgovcu, odgovornemu za močno razširjeno kršitev ali močno razširjeno kršitev z razsežnostjo Unije, izrečejo kazni, kot so globe ali periodične denarne kazni. Izvršilni ukrepi se sprejmejo učinkovito in usklajeno, da bi dosegli prenehanje ali prepoved močno razširjene kršitve ali močno razširjene kršitve z razsežnostjo Unije. Pristojni organi, ki jih zadeva usklajeno ukrepanje, si prizadevajo, da bi bili izvršilni ukrepi v državah članicah, ki jih zadeva ta kršitev, sprejeti sočasno.

(10)

Da se organom držav članic zagotovi možnost izrekanja učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni za močno razširjene kršitve in močno razširjene kršitve z razsežnostjo Unije, ki so predmet usklajene preiskave in izvršilnih ukrepov v skladu z Uredbo (EU) 2017/2394, bi bilo treba globe uvesti kot element kazni za take kršitve. Za zagotavljanje odvračilnega učinka glob bi morale države članice v svojem nacionalnem pravu določiti najvišje globe za take kršitve v višini najmanj 4 % letnega prometa trgovca v zadevni državi članici ali državah članicah. Trgovec lahko v nekaterih primerih pomeni tudi skupino družb.

(11)

Kot določata člena 9 in 10 Uredbe (EU) 2017/2394, se pri izreku kazni skrbno upoštevajo narava, teža in trajanje zadevne kršitve, kot je ustrezno. Izrek kazni bi moral biti sorazmeren ter v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom, vključno z ustreznimi procesnimi jamstvi ter z načeli Listine. Izrečene kazni bi morale biti primerne glede na naravo kršitve ter splošno dejansko ali morebitno škodo zaradi kršitve zakonodaje Unije o varstvu interesov potrošnikov. Pooblastilo za izrekanje kazni se izvaja neposredno s strani pristojnih organov v okviru lastne pristojnosti, ali, če je primerno, ob pomoči drugih pristojnih organov ali drugih javnih organov, ali z dajanjem navodil imenovanim organom, če je ustrezno, ali z zahtevkom, naslovljenim na sodišča, pristojna za izdajo potrebne odločbe, vključno, če je primerno, s pritožbo, če zahtevku za izdajo potrebne odločbe ni bilo ugodeno.

(12)

Kadar na podlagi usklajenega ukrepanja v okviru Uredbe (EU) 2017/2394 enotni pristojni organ v smislu navedene uredbe izreče globo trgovcu, ki je odgovoren za močno razširjeno kršitev ali močno razširjeno kršitev z razsežnostjo Unije, bi moral imeti možnost, da izreče globo v višini najmanj 4 % letnega prometa trgovca v vseh državah članicah, ki jih zadeva usklajeni izvršilni ukrep.

(13)

Državam članicam se ne bi smelo preprečiti, da v svojem nacionalnem pravu ohranijo ali vanj uvedejo višje najvišje globe na podlagi prometa za močno razširjene kršitve potrošniškega prava in močno razširjene kršitve z razsežnostjo Unije. Državam članicam bi bilo treba tudi omogočiti, da take globe določijo na podlagi svetovnega letnega prometa trgovca ali razširijo pravila o globah na druge kršitve, ki niso zajete v določbah te direktive v zvezi s členom 21 Uredbe (EU) 2017/2394. Zahteva, da se znesek globe določi pri najmanj 4 % letnega prometa trgovca, ne bi smela veljati za morebitna dodatna pravila držav članic glede periodičnih denarnih kazni, kot so dnevne globe, za nespoštovanje katere koli odločbe, odredbe, začasnega ukrepa, zaveze trgovca ali drugega ukrepa z namenom prenehanja kršitve.

(14)

Pravila o kaznih bi bilo treba vključiti v Direktivo 93/13/EGS, da bi se povečal njen odvračilni učinek. Države članice lahko prosto odločajo o upravnem ali sodnem postopku za uporabo kazni zaradi kršitev navedene direktive. Zlasti bi lahko upravni organi ali nacionalna sodišča izrekla kazni, če ugotovijo, da so pogodbeni pogoji nepošteni, med drugim na podlagi sodnih postopkov, ki jih sproži upravni organ. Upravni organi ali nacionalna sodišča bi lahko kazni izrekli tudi, če prodajalec ali dobavitelj uporablja pogodbene pogoje, ki so v skladu z nacionalnim pravom izrecno opredeljeni kot nepošteni v vseh okoliščinah, pa tudi, če prodajalec ali dobavitelj uporablja pogodbene pogoje, ki bili s pravnomočno zavezujočo odločbo opredeljeni kot nepošteni. Države članice bi se lahko odločile, da imajo tudi upravni organi pravico ugotoviti, da so pogodbeni pogoji nepošteni. Upravni organi ali nacionalna sodišča bi prav tako lahko izrekli kazen z isto odločbo, s katero se ugotovi, da so pogodbeni pogoji nepošteni. Države članice bi lahko same določile ustrezne usklajevalne mehanizme za ukrepe na nacionalni ravni v zvezi z individualnimi pravnimi sredstvi in kaznimi.

(15)

Pri odločanju o porazdelitvi prihodkov iz glob bi morale države članice upoštevati povečanje varstva splošnega interesa potrošnikov ter drugih zaščitenih javnih interesov.

(16)

Države članice bi morale zagotoviti, da so pravna sredstva na voljo potrošnikom, oškodovanim zaradi nepoštenih poslovnih praks, in sicer da se odpravijo vsi učinki tovrstnih nepoštenih praks. Z jasnim okvirom za individualna pravna sredstva bi se olajšali zasebni postopki uveljavljanja. Potrošnik bi moral imeti dostop do sorazmernega in učinkovitega nadomestila za škodo in, kadar je ustrezno, znižanja kupnine ali razdora pogodbe. Državam članicam se ne bi smelo preprečiti ohranjanje ali uvedba pravic do drugih pravnih sredstev za potrošnike, oškodovane zaradi nepoštenih poslovnih praks, kot je popravilo ali zamenjava, da se zagotovi popolna odprava učinkov teh praks. Državam članicam se ne bi smelo preprečiti, da določijo pogoje uporabe in učinke pravnih sredstev za potrošnike. Pri uporabi pravnih sredstev bi se lahko po potrebi upoštevali teža in narava nepoštene poslovne prakse, škoda, ki so jo utrpeli potrošniki, in druge ustrezne okoliščine, kot je neprimerno ravnanje trgovca ali kršitev pogodbe.

(17)

Pri preverjanju ustreznosti prava EU na področju varstva potrošnikov in trženja ter vzporedni oceni Direktive 2011/83/EU so bila ugotovljena tudi številna področja, na katerih bi bilo treba posodobiti obstoječa pravila Unije o varstvu potrošnikov. Glede na nenehen razvoj digitalnih orodij je potrebno prilagajanje prava Unije o varstvu potrošnikov.

(18)

Višja razvrstitev ali kakršna koli vidna razvrstitev komercialnih ponudb, ki jo ponudniki storitev spletnega iskanja predstavijo kot rezultat spletnega iskanja, pomembno vpliva na potrošnike.

(19)

Razvrstitev se nanaša na relativno izpostavljenost ponudb trgovcev ali pomembnost, ki se pripiše rezultatom iskanja, kot jih predstavijo, organizirajo ali sporočijo ponudniki storitev spletnega iskanja, med drugim kot rezultat uporabe algoritmičnega zaporedenja, mehanizmov za vrednotenje ali pregled, vizualnega poudarjanja ali drugih instrumentov za poudarjanje oziroma kombinacije teh orodij.

(20)

V zvezi s tem bi bilo treba Prilogo I k Direktivi 2005/29/ES spremeniti, da bi bilo jasno, da bi bilo treba prepovedati prakse, pri katerih trgovec zagotovi informacije za potrošnika v obliki rezultatov iskanja v odgovoru na iskalne poizvedbe potrošnikov na spletu, ne da bi nedvoumno razkril morebitno plačano oglaševanje ali izrecno plačilo za doseganje višje razvrstitve izdelkov med rezultati iskanja. Kadar je trgovec neposredno ali posredno plačal ponudniku storitev spletnega iskanja za višjo razvrstitev izdelka med rezultati iskanja, bi moral ponudnik storitev spletnega iskanja o tem potrošnike obvestiti jedrnato in razumljivo ter na enostavno dostopen način. Posredno plačilo bi lahko pomenilo sprejetje katerih koli dodatnih obveznosti trgovca do ponudnika storitev spletnega iskanja, katerih konkretni učinek je višja razvrstitev. Posredno plačilo bi lahko zajemalo večjo provizijo na transakcijo ter različne sheme nadomestil, ki izrecno vodijo do višje razvrstitve. Plačila za splošne storitve, kot so provizije za uvrstitev v ponudbo ali članarine, ki zajemajo širok razpon storitev, ki jih trgovcu zagotavlja ponudnik storitev spletnega iskanja, se ne bi smela šteti za plačilo za izrecno doseganje višje razvrstitve izdelkov, če taka plačila niso temu namenjena. Storitve spletnega iskanja lahko ponujajo različne vrste spletnih trgovcev, vključno s posredniki, kot so spletne tržnice, iskalniki in spletna mesta za primerjavo.

(21)

Zahteve glede preglednosti v zvezi z glavnimi parametri določanja razvrstitve ureja tudi Uredba (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta (9). Zahteve glede preglednosti iz navedene uredbe zajemajo širok razpon spletnih posrednikov, vključno s spletnimi tržnicami, vendar se uporabljajo le za razmerja med trgovci in spletnimi posredniki. Podobne zahteve bi bilo zato treba uvesti v Direktivo 2005/29/ES, da se zagotovi ustrezna preglednost za potrošnike, razen v primeru ponudnikov spletnih iskalnikov, ki morajo že v skladu z navedeno uredbo navesti glavne parametre, ki so posamično ali skupaj najpomembnejši pri določanju razvrstitve, in relativno pomembnost teh glavnih parametrov, tako da v svojih spletnih iskalnikih zagotovijo enostavno in javno dostopno pojasnilo v jasnem in razumljivem jeziku.

(22)

Trgovci, ki potrošnikom omogočajo iskanje blaga in storitev, kot so potovanja, namestitve in dejavnosti za prosti čas, ki jih ponujajo različni trgovci ali potrošniki, bi morali potrošnike obvestiti o privzetih glavnih parametrih določanja razvrstitve ponudb, ki so potrošniku predstavljene kot rezultat iskalne poizvedbe, ter njihovo relativno pomembnost glede na druge parametre. Te informacije bi morale biti jedrnate ter lahko, vidno in neposredno dostopne. Parametri določanja razvrstitve pomenijo vsa splošna merila, postopke, posebne kazalnike, vključene v algoritme, ali druge mehanizme prilagoditve ali retrogradacije, ki se uporabljajo pri razvrščanju.

(23)

Obveznost glede informacij o glavnih parametrih določanja razvrstitve ne posega v Direktivo (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Od trgovcev se ne bi smelo zahtevati, da razkrijejo podrobno delovanje svojih mehanizmov razvrščanja, vključno z algoritmi. Trgovci bi morali zagotoviti splošen opis glavnih parametrov določanja razvrstitve, v katerem bi pojasnili privzete glavne parametre, ki jih uporabljajo, ter njihovo relativno pomembnost glede na druge parametre, vendar tega opisa ni treba predložiti za vsako posamezno iskalno poizvedbo posebej.

(24)

Kadar se izdelki potrošnikom ponujajo na spletnih tržnicah, so tako ponudniki spletnih tržnic kot tretji dobavitelji vključeni v zagotavljanje predpogodbenih informacij, ki jih zahteva Direktiva 2011/83/EU. Posledično potrošniki, ki uporabljajo spletno tržnico, morda ne razumejo jasno, kdo so njihovi pogodbeni partnerji ter kako to vpliva na njihove pravice in obveznosti.

(25)

Spletne tržnice bi bilo treba opredeliti za namene direktiv 2005/29/ES in 2011/83/EU na podoben način kot v Uredbi (EU) št. 524/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (11) in Direktivi (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta (12). Vendar bi bilo treba opredelitev „spletne tržnice“ posodobiti in jo oblikovati bolj tehnološko nevtralno, da bi zajela nove tehnologije. Zato je primerno, da se namesto sklica na „spletno mesto“ uporabi sklic na programsko opremo, vključno s spletnim mestom, delom spletnega mesta ali aplikacijo, ki jo upravlja trgovec ali se upravlja v njegovem imenu, v skladu z izrazom „spletni vmesnik“, kot je navedeno v Uredbi (EU) 2017/2394 in Uredbi (EU) 2018/302 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

(26)

V direktivah 2005/29/ES in 2011/83/EU bi bilo treba zato zagotoviti posebne obveznosti glede informacij za spletne tržnice, in sicer za obveščanje potrošnikov, ki uporabljajo spletne tržnice, o glavnih parametrih določanja razvrstitve ponudb in o tem, ali sklepajo pogodbo s trgovcem ali drugo osebo, ki ni trgovec, kot je na primer drug potrošnik.

(27)

Ponudniki spletnih tržnic bi morali potrošnike obvestiti, ali je tretja oseba, ki ponuja blago, storitve ali digitalno vsebino, trgovec ali ne, in sicer na podlagi izjave, ki jim jo podajo tretje osebe. Kadar tretja oseba, ki ponuja blago, storitve ali digitalno vsebino, izjavi, da ima status netrgovca, bi morali ponudniki spletnih tržnic zagotoviti kratko izjavo, da za sklenjeno pogodbo ne veljajo pravice potrošnikov, ki izhajajo iz prava Unije o varstvu potrošnikov. Poleg tega bi bilo treba potrošnike obvestiti, kako se obveznosti, povezane s pogodbo, razdelijo med tretjimi osebami, ki ponujajo blago, storitve ali digitalno vsebino, in ponudniki spletnih tržnic. Te informacije bi bilo treba zagotoviti na jasen in razumljiv način, ne samo z navedbo v standardnih pogojih uporabe ali podobnih pogodbenih dokumentih. Obveznosti glede informacij za ponudnike spletnih tržnic bi morale biti sorazmerne. Te obveznosti bi morale vzpostaviti ravnovesje med visoko ravnjo varstva potrošnikov in konkurenčnostjo ponudnikov spletnih tržnic. Od ponudnikov spletnih tržnic se ne bi smelo zahtevati, da navedejo specifične pravice potrošnikov, kadar potrošnike obveščajo o tem, ali se uporabljajo. To ne posega v obveznosti glede informacij, namenjenih potrošnikom, iz Direktive 2011/83/EU, zlasti člena 6(1) navedene direktive. Informacije, ki jih je treba zagotoviti o odgovornosti za zagotavljanje pravic potrošnikov, so odvisne od pogodbenih dogovorov med ponudniki spletnih tržnic in zadevnimi tretjimi trgovci. Ponudnik spletne tržnice bi lahko navedel, da je tretji trgovec edini odgovoren za pravice potrošnikov, ali opisal svoje specifične odgovornosti, kadar ta ponudnik prevzame odgovornost za določene vidike pogodbe, kot je na primer dobava ali uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe.

(28)

V skladu s členom 15(1) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14) se od ponudnikov spletnih tržnic ne bi smelo zahtevati, da preverijo pravni status tretjih dobaviteljev. Namesto tega bi morali ponudniki spletni tržnic od tretjih dobaviteljev na spletni tržnici zahtevati, da navedejo svoj status kot trgovci ali netrgovci za namene prava o varstvu potrošnikov in te informacije predložijo ponudniku spletne tržnice.

(29)

Glede na hiter tehnološki razvoj v zvezi s spletnimi tržnicami in potrebo po zagotovitvi visoke ravni varstva potrošnikov bi morale imeti države članice možnost, da sprejmejo ali ohranijo specifične dodatne ukrepe za ta namen. Take določbe bi morale biti sorazmerne in nediskriminatorne ter ne bi smele posegati v Direktivo 2000/31/ES.

(30)

Opredelitvi digitalne vsebine in digitalnih storitev iz Direktive 2011/83/EU bi bilo treba uskladiti z opredelitvama iz Direktive (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta (15). Digitalna vsebina, ki jo zajema Direktiva (EU) 2019/770, zajema enkratno dobavo, vrsto posameznih dobav ali neprekinjeno dobavo v določenem obdobju. Element neprekinjene dobave ne bi nujno smel vključevati dolgoročne dobave. Primere, kot je spletno pretočno predvajanje videoposnetkov, bi bilo treba šteti za neprekinjeno dobavo v določenem obdobju ne glede na dejansko trajanje avdiovizualne datoteke. Zato je morda težko razlikovati med nekaterimi vrstami digitalne vsebine in digitalnih storitev, saj lahko vse vključujejo neprekinjeno dobavo trgovca v obdobju trajanja pogodbe. Primeri digitalnih storitev so izmenjava video in avdio datotek ter gostovanje drugih datotek, obdelava besedil ali iger, ki so na voljo v oblaku, shranjevanje v oblaku, spletna pošta, družbeni mediji in aplikacije v oblaku. Stalna vključenost ponudnika storitev upravičuje uporabo pravil o pravici do odstopa od pogodbe iz Direktive 2011/83/EU, ki potrošniku učinkovito omogočajo, da preizkusi storitev in se v 14‐dnevnem obdobju po sklenitvi pogodbe odloči, ali jo bo obdržal. Za številne pogodbe za dobavo digitalne vsebine, ki se ne dostavi na otipljivem nosilcu podatkov, je značilna enkratna dobava določene digitalne vsebine ali več vsebin, kot so določene glasbene ali video datoteke.

Za pogodbe za dobavo digitalne vsebine, ki se ne dostavi na otipljivem nosilcu podatkov, se še naprej uporablja izvzetje iz pravice do odstopa od pogodbe iz točke (m) prvega odstavka člena 16 Direktive 2011/83/EU, ki določa, da potrošnik izgubi pravico do odstopa od pogodbe, kadar se izvajanje pogodbe začne, kot velja pri prenosu ali pretočnem predvajanju vsebin, pod pogojem, da je potrošnik predhodno izrecno soglašal z začetkom izvajanja pogodbe v času odstopnega roka in privolil, da s tem izgubi svojo pravico do odstopa od pogodbe. V primeru dvoma, ali gre za pogodbo o opravljanju storitev ali pogodbo o dobavi digitalne vsebine, ki se ne dobavi na otipljivem nosilcu podatkov, bi se morala uporabljati pravila glede pravice do odstopa od pogodbe za storitve.

(31)

Digitalna vsebina in digitalne storitve se pogosto dobavijo prek spleta na podlagi pogodb, v skladu s katerimi potrošnik ne plača kupnine, temveč trgovcu predloži osebne podatke. Direktiva 2011/83/EU se že uporablja za pogodbe o dobavi digitalne vsebine, ki se ne dobavi na otipljivem nosilcu podatkov (tj. dobava spletne digitalne vsebine), ne glede na to, ali potrošnik plača kupnino v denarju ali predloži osebne podatke. Vendar se navedena direktiva uporablja le za pogodbe o opravljanju storitev, vključno s pogodbami o digitalnih storitvah, v skladu s katerimi potrošnik plača kupnino ali se k temu zaveže. Zato se navedena direktiva ne uporablja za pogodbe o digitalnih storitvah, v skladu s katerimi potrošnik predloži osebne podatke trgovcu, ne da bi plačal kupnino. Zaradi svoje podobnosti in medsebojne zamenljivosti plačanih digitalnih storitev in digitalnih storitev, zagotovljenih v zameno za osebne podatke, bi morala zanje veljati ista pravila na podlagi navedene direktive.

(32)

Zagotoviti bi bilo treba skladnost med področjem uporabe Direktive 2011/83/EU in Direktive (EU) 2019/770, ki velja za pogodbe o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, v skladu s katerimi potrošnik trgovcu predloži osebne podatke ali se k temu zaveže.

(33)

Zato bi bilo treba področje uporabe Direktive 2011/83/EU razširiti tako, da bo zajemalo tudi pogodbe, na podlagi katerih trgovec opravi digitalno storitev za potrošnika ali se k temu zaveže, potrošnik pa predloži osebne podatke ali se k temu zaveže. Podobno kot pri pogodbah za dobavo digitalne vsebine, ki se ne dobavi na otipljivem nosilcu podatkov, bi se navedena direktiva morala uporabljati, kadar potrošnik trgovcu predloži osebne podatke ali se k temu zaveže, razen če se osebni podatki, ki jih je zagotovil potrošnik, pri trgovcu obdelujejo izključno za namen dobave digitalne vsebine ali izvedbe digitalne storitve in jih trgovec ne obdeluje za noben drug namen. Vsaka obdelava osebnih podatkov bi morala biti skladna z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (16).

(34)

Kadar se digitalna vsebina in digitalne storitve ne dobavljajo proti plačilu, se za zagotovitev popolne usklajenosti z Direktivo (EU) 2019/770 Direktiva 2011/83/EU prav tako ne bi smela uporabljati za primere, ko trgovec zbira osebne podatke izključno zaradi izpolnjevanja pravnih zahtev, ki veljajo za trgovca. To denimo lahko vključuje primere, v katerih registracijo potrošnika zahteva veljavna zakonodaja za namene varnosti in identifikacije.

(35)

Direktiva 2011/83/EU se prav tako ne bi smela uporabljati v primerih, ko trgovec zbira samo metapodatke, kot so informacije o napravi potrošnika ali zgodovina brskanja, razen če se tak primer šteje za pogodbo v skladu z nacionalnim pravom. Prav tako se ne bi smela uporabljati v primerih, ko je potrošnik, ne da bi sklenil pogodbo s trgovcem, izpostavljen oglasnim sporočilom izključno z namenom pridobivanja dostopa do digitalne vsebine ali digitalnih storitev. Vendar bi morale države članice ohraniti možnost, da razširijo uporabo navedene direktive za te primere ali da drugače urejajo te primere, ki so izključeni iz področja uporabe navedene direktive.

(36)

Pojem funkcionalnosti bi bilo treba razumeti, da se nanaša na načine, na katere se digitalna vsebina ali digitalna storitev lahko uporabi. Na primer odsotnost ali prisotnost kakršnih koli tehničnih omejitev, kot je zaščita prek upravljanja digitalnih pravic ali regijsko kodiranje, bi lahko vplivalo na zmožnost, da se izvajajo vse funkcije digitalne vsebine ali digitalnih storitev glede na njihov namen. Pojem interoperabilnosti se nanaša na to, ali in v kolikšni meri lahko digitalna vsebina ali digitalna storitev deluje s strojno ali programsko opremo, ki se razlikuje od opreme, s katero se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporabljajo. Uspešno delovanje bi lahko vključevalo na primer zmožnost digitalne vsebine ali digitalne storitve za izmenjavo informacij z drugo tovrstno programsko ali strojno opremo in za uporabo izmenjanih informacij. Pojem združljivosti je opredeljen v Direktivi (EU) 2019/770.

(37)

Člena 7(3) in 8(8) Direktive 2011/83/EU zahtevata od trgovca, da za pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov in na daljavo, pridobi izrecno predhodno soglasje potrošnika, da začne opravljati storitev pred iztekom odstopnega roka. Točka (a) člena 14(4) navedene direktive določa pogodbeno kazen, če trgovec te zahteve ne izpolni, in sicer da potrošniku ni treba plačati za opravljene storitve. Zahteva po pridobitvi predhodnega izrecnega soglasja potrošnika je zato relevantna samo za storitve, tudi digitalne storitve, ki se zagotavljajo proti plačilu. Zato je treba spremeniti člena 7(3) in 8(8) tako, da se zahteva, da trgovci pridobijo predhodno izrecno soglasje potrošnika, uporablja samo za pogodbe o opravljanju storitev, ki potrošnika zavezujejo k plačilu.

(38)

Točka (m) prvega odstavka člena 16 Direktive 2011/83/EU določa izjemo od pravice do odstopa pri digitalni vsebini, ki se ne dobavi na otipljivem nosilcu podatkov, če je potrošnik podal predhodno izrecno soglasje, da se izvajanje storitve začne pred iztekom odstopnega roka, in privolitev, da s tem izgubi pravico do odstopa od pogodbe. Točka (b) člena 14(4) navedene direktive določa pogodbeno kazen, če trgovec te zahteve ne izpolni, in sicer potrošniku ni treba plačati za izkoriščeno digitalno vsebino. Zahteva po pridobitvi predhodnega izrecnega soglasja in privolitve potrošnika je zato relevantna samo za digitalno vsebino, ki se zagotavlja proti plačilu. Zato je treba točko (m) prvega odstavka člena 16 spremeniti tako, da se zahteva, da trgovci pridobijo predhodno izrecno soglasje in privolitev potrošnika, uporablja samo za pogodbe, ki potrošnika zavezujejo k plačilu.

(39)

Člen 7(4) Direktive 2005/29/ES določa zahteve po informacijah za vabilo k nakupu izdelka po določeni ceni. Te zahteve po informacijah veljajo že na stopnji oglaševanja, medtem ko Direktiva 2011/83/EU nalaga enake zahteve in druge podrobnejše obveznosti glede informacij v kasnejši fazi pred sklenitvijo pogodbe (tj. tik preden potrošnik sklene pogodbo). Posledično se od trgovcev lahko zahteva, da enake informacije zagotovijo v fazi oglaševanja (npr. v spletnih oglasih na spletnem mestu medija) in v fazi pred sklenitvijo pogodbe (npr. na spletnih straneh svojih spletnih trgovin).

(40)

Zahteve po informacijah iz člena 7(4) Direktive 2005/29/ES vključujejo obveščanje potrošnika o politiki trgovca glede obravnavanja pritožb. Ugotovitve pri preverjanju ustreznosti prava na področju varstva potrošnikov in trženja kažejo, da so te informacije najpomembnejše v fazi pred sklenitvijo pogodbe, ki jo ureja Direktiva 2011/83/EU. Zahtevo, da se te informacije zagotovijo v vabilu k nakupu v fazi oglaševanja v skladu z Direktivo 2005/29/ES, bi bilo zato treba črtati.

(41)

Točka (h) člena 6(1) Direktive 2011/83/EU zahteva, da morajo trgovci potrošnikom zagotoviti predpogodbene informacije o pravici do odstopa od pogodbe, skupaj z vzorčnim odstopnim obrazcem iz Priloge I(B) k navedeni direktivi. Člen 8(4) navedene direktive določa poenostavitev obveznosti glede predpogodbenih informacij, če se pogodba sklene prek sredstva komuniciranja na daljavo z omejenim prostorom ali časom za prikaz informacij, na primer prek telefona, glasovno upravljanih nakupovalnih asistentov ali kratkega sporočila (SMS). Obvezne predpogodbene informacije, ki jih je treba zagotoviti pri uporabi določenega sredstva komuniciranja na daljavo ali prek tega sredstva, vključujejo informacije o pravici do odstopa od pogodbe v skladu s točko (h) člena 6(1). Skladno s tem vključujejo tudi zagotovitev vzorčnega odstopnega obrazca iz Priloge I(B). Vendar zagotovitev vzorčnega odstopnega obrazca ni mogoča, kadar se pogodba sklene prek sredstev, kot je telefon ali glasovno upravljan nakupovalni asistent, in tehnično morda ni izvedljiva na uporabniku prijazen način pri uporabi drugih sredstev komuniciranja na daljavo, ki so zajeta v členu 8(4). Zato je primerno, da se vzorčni odstopni obrazec izključi iz informacij, ki jih morajo trgovci v vsakem primeru zagotoviti pri uporabi določenega sredstva komuniciranja na daljavo ali prek tega sredstva za sklenitev pogodbe na podlagi člena 8(4).

(42)

Točka (a) prvega odstavka člena 16 Direktive 2011/83/EU določa izjemo od pravice do odstopa od pogodb o opravljanju storitev pogodb, ki so bile v celoti izvedene, če se je izvajanje začelo z izrecnim predhodnim soglasjem potrošnika in njegovo privolitvijo, da bo izgubil pravico do odstopa od pogodbe, ko bo trgovec pogodbo v celoti izpolnil. Nasprotno pa člen 7(3) in člen 8(8) navedene direktive, ki se nanašata na obveznosti trgovca v primerih, kadar se je izvedba pogodbe začela pred iztekom odstopnega roka, od trgovca zahtevata samo pridobitev izrecnega predhodnega soglasja potrošnika, ne pa tudi njegove privolitve, da bo izgubil pravico od odstopa, ko bo pogodba v celoti izpolnjena. Za zagotovitev skladnosti med navedenimi določbami je treba v člena 7(3) in 8(8) dodati obveznost trgovca, da pridobi tudi privolitev potrošnika, da bo izgubil pravico do odstopa, ko bo pogodba v celoti izpolnjena, če pogodba potrošnika zavezuje k plačilu. Poleg tega bi bilo treba besedilo točke (a) prvega odstavka člena 16 spremeniti, da bi se upoštevale spremembe členov 7(3) in 8(8), na podlagi katerih se zahteva, da trgovci pridobijo predhodno izrecno soglasje potrošnika in njegovo privolitev, uporablja samo za pogodbe o opravljanju storitev, ki potrošnika zavezujejo k plačilu. Vendar pa bi bilo treba državam članicam dati možnost, da se za pogodbe o opravljanju storitev, v katerih je potrošnik izrecno zaprosil za obisk trgovca zaradi popravila, ne uporablja zahteva po pridobitvi privolitve potrošnika, da bo izgubil pravico do odstopa, ko bo pogodba v celoti izpolnjena. Točka (c) prvega odstavka člena 16 navedene direktive določa izjemo od pravice do odstopa v zvezi s pogodbami o dobavi blaga, narejenega na podlagi podrobnega opisa ali osebnih želja potrošnika. Ta izjema zajema na primer izdelavo in montažo prilagojenega pohištva na domu potrošnika na podlagi pogodbe o enkratni prodaji.

(43)

Izjemo od pravice do odstopa iz točke (b) prvega odstavka člena 16 Direktive 2011/83/EU bi bilo treba uporabiti tudi za pogodbe o individualni dobavi energije, ki ne prihaja iz omrežja, ker je njena cena odvisna od nihanj na trgu surovin ali energije, nad katerimi trgovec nima nobenega nadzora in ki se lahko pojavijo v času odstopnega roka.

(44)

Člen 14(4) Direktive 2011/83/EU določa pogoje, pod katerimi potrošnik v primeru uveljavljanja pravice do odstopa od pogodbe ne nosi stroškov za opravljanje storitev, dobavo javnih storitev in dobavo digitalne vsebine, ki se ne dobavi na otipljivem nosilcu podatkov. Kadar je izpolnjen kateri koli od teh pogojev, potrošniku ni treba plačati cene storitve, javne storitve ali digitalne vsebine, prejete pred uveljavljanjem pravice do odstopa od pogodbe. Kar zadeva digitalno vsebino, je eden od teh nekumulativnih pogojev iz točke (b)(iii) člena 14(4) nepredložitev potrditve pogodbe, vključno s potrditvijo izrecnega predhodnega soglasja potrošnika, da se izvajanje pogodbe začne pred iztekom odstopnega roka, in privolitvijo, da se s tem izgubi pravica do odstopa. Vendar ta pogoj ni vključen med pogoje za izgubo pravice do odstopa iz točke (m) prvega odstavka člena 16 navedene direktive, kar povzroča negotovost glede možnosti potrošnikov, da uveljavijo točko (b)(iii) člena 14(4), kadar sta izpolnjena preostala pogoja iz točke (b) člena 14(4) in se zato izgubi pravica do odstopa v skladu s točko (m) prvega odstavka člena 16. Pogoj iz točke (b)(iii) člena 14(4) bi bilo zato treba dodati v točko (m) prvega odstavka člena 16, da se potrošniku omogoči uveljavitev pravice do odstopa, kadar ta pogoj ni izpolnjen, in v skladu s tem uveljavitev pravice iz člena 14(4).

(45)

Trgovci lahko cene svojih ponudb prilagodijo specifičnim potrošnikom ali specifičnim kategorijam potrošnikov na podlagi avtomatiziranega sprejemanja odločitev in oblikovanja profilov vedenja potrošnikov, ki trgovcem omogoča oceno kupne moči potrošnikov. Potrošniki bi zato morali biti jasno seznanjeni, kadar je njim ponujena cena prilagojena na podlagi avtomatiziranega odločanja, da bi pri sprejemanju svojih odločitev o nakupu upoštevali morebitna tveganja. Zato bi bilo treba v Direktivo 2011/83/EU dodati specifično obveznost glede informacij, da bi bil potrošnik seznanjen, kadar je cena prilagojena na podlagi avtomatiziranega sprejemanja odločitev. Ta obveznost glede informacij se ne bi smela uporabiti za tehnike, kot je dinamično določanje cen ali določanje cen v realnem času, pri katerih se cene izjemno prožno in hitro spreminjajo v odziv na povpraševanje na trgu, kadar te tehnike ne vključujejo prilagajanja na podlagi avtomatiziranega sprejemanja odločitev. Ta obveznost glede informacij ne posega v Uredbo (EU) 2016/679, ki med drugim določa pravico posameznika, da se zanj ne uporabi avtomatizirano sprejemanje posameznih odločitev, vključno z oblikovanjem profila.

(46)

Ob upoštevanju tehnološkega razvoja je treba s seznama sredstev komuniciranja iz točke (c) člena 6(1) Direktive 2011/83/EU črtati navedbo številk telefaksa, ker se slednji zdaj redko uporablja in je v veliki meri zastarel.

(47)

Potrošniki se pri sprejemanju odločitev o nakupu vse bolj zanašajo na ocene in priporočila drugih potrošnikov. Zato bi morali trgovci, kadar zagotovijo dostop do ocen izdelkov, ki so jih podali potrošniki, le-te obveščati, ali imajo vzpostavljene procese ali postopke za zagotovitev, da so objavljene ocene resnično podali potrošniki, ki so izdelke dejansko kupili ali uporabili. Če so taki procesi ali postopki vzpostavljeni, bi trgovci potrošnikom morali zagotoviti informacije o tem, kako se preverjanja izvajajo, ter jasne informacije o tem, kako se ocene obdelujejo, na primer ali se vse ocene objavijo, ne glede na to, ali so pozitivne ali negativne, ali so ocene sponzorirane ali pa je nanje vplivalo pogodbeno razmerje s trgovcem. Poleg tega bi bilo treba za nepošteno poslovno prakso šteti primere zavajanja potrošnikov na podlagi izjav, da so ocene izdelka podali potrošniki, ki so ta izdelek dejansko uporabili ali kupili, pri tem pa niso bili sprejeti razumni in sorazmerni ukrepi za zagotovitev, da so ocene dejansko podali ti potrošniki. Ti ukrepi bi lahko vključevali tehnična sredstva za preverjanje zanesljivosti osebe, ki objavi oceno, na primer tako, da se zahtevajo informacije za preverjanje, da je potrošnik dejansko uporabil ali kupil izdelek.

(48)

Določbe te direktive, ki se nanašajo na ocene in priporočila potrošnikov, ne posegajo v običajno in zakonito oglaševalsko prakso, za katero so značilna pretiravanja ali trditve, ki se jih ne sme razumeti dobesedno.

(49)

Trgovcem bi bilo treba prepovedati tudi predložitev lažnih ocen in priporočil potrošnikov, kot so všečki v družbenih medijih, ali naročanje takega početja pri drugih z namenom oglaševanja njihovih izdelkov ter vplivanje na ocene in priporočila potrošnikov, na primer objavljanje samo pozitivnih ocen in brisanje negativnih. Do te prakse lahko pride tudi z ekstrapolacijo družbenih priporočil, kadar se pozitivna interakcija uporabnika z določeno spletno vsebino poveže z drugačno, vendar povezano vsebino, ali prenese nanjo, pri čemer se ustvari vtis, da ima ta uporabnik pozitivno mnenje tudi o povezani vsebini.

(50)

Trgovcem bi morala biti prepovedana preprodaja vstopnic za kulturne in športne prireditve potrošnikom, ki so jih pridobili z uporabo programske opreme, kot so roboti, ki jim omogoča nakup vstopnic, ki presega tehnične omejitve primarnega prodajalca vstopnic, ali izogibanje drugim tehničnim sredstvom, ki jih je primarni prodajalec vzpostavil, da bi zagotovil dostopnost vstopnic vsem posameznikom. Ta prepoved ne posega v nobene druge nacionalne ukrepe, ki jih lahko države članice sprejmejo za zaščito legitimnih interesov potrošnikov ter za zaščito kulturne politike in širokega dostopa vseh posameznikov do kulturnih in športnih prireditev, kot je urejanje preprodajne cene vstopnic.

(51)

Člen 16 Listine zagotavlja svobodo opravljanja dejavnosti v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in praksami. Vendar trženje blaga v državah članicah kot enakega, kadar ima v resnici bistveno drugačno sestavo ali značilnosti, lahko zavaja potrošnike in povzroči, da sprejmejo odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejeli.

(52)

Za tako prakso se zato lahko šteje, da je v nasprotju z Direktivo 2005/29/ES, odvisno od ocene ustreznih elementov v vsakem posameznem primeru. Da se organom držav članic za varstvo potrošnikov in kakovost živil olajša uporaba obstoječega prava Unije, so bile v Obvestilu Komisije z dne 29. septembra 2017 o uporabi živilske zakonodaje EU in zakonodaje EU o varstvu potrošnikov pri vprašanju neenotne kakovosti – posebni primer hrane zagotovljene smernice o uporabi sedanjih pravil EU v primerih neenotne kakovosti hrane. V tem smislu je Skupno raziskovalno središče Komisije 25. aprila 2018 predstavilo Okvir za izbiro in preskušanje prehrambnih izdelkov za oceno značilnosti, ki se nanašajo na kakovost: metodologija preskušanja, harmonizirana na ravni EU.

(53)

Vendar so ob odsotnosti izrecne določbe izkušnje pri izvrševanju pokazale, da je lahko potrošnikom, trgovcem in pristojnim nacionalnim organom nejasno, katere poslovne prakse bi lahko bile v nasprotju z Direktivo 2005/29/ES. Navedeno direktivo bi bilo zato treba spremeniti tako, da se zagotovi pravna varnost tako trgovcem kot izvršilnim organom, in sicer tako, da se izrecno obravnava trženje blaga kot enakega blagu, ki se trži v drugih državah članicah, kadar se to blago bistveno razlikuje po svoji sestavi ali značilnostih. Pristojni organi bi morali takšne prakse oceniti in obravnavati od primera do primera v skladu z Direktivo 2005/29/ES, kot je spremenjena s to direktivo. V svoji oceni bi moral pristojni organ upoštevati, ali potrošniki lahko takšno razliko preprosto prepoznajo, pravico trgovca, da zaradi legitimnih in objektivnih dejavnikov, kot so nacionalno pravo, razpoložljivost ali sezonska dostopnost surovin ali prostovoljne strategije za izboljšanje dostopa do zdravih in hranljivih živil, prilagodi blago iste znamke za različne zemljepisne trge, kot tudi pravico trgovcev, da na različnih zemljepisnih trgih ponudijo blago iste znamke v pakiranjih z različno težo ali prostornino. Pristojni organi bi morali na podlagi razpoložljivosti in ustreznosti informacij oceniti, ali potrošniki lahko takšno razliko preprosto prepoznajo. Pomembno je, da so potrošniki obveščeni o razlikah v blagu zaradi legitimnih in objektivnih dejavnikov. Trgovcem bi bilo treba omogočiti, da take informacije predložijo na različne načine, ki potrošnikom omogočajo dostop do potrebnih informacij. Trgovci bi na splošno morali dati prednost drugim možnostim zagotavljanja informacij poleg informacij na nalepki izdelka. Upoštevati bi bilo treba ustrezna sektorska pravila Unije in pravila Unije o prostem pretoku blaga.

(54)

Medtem ko prodaja zunaj poslovnih prostorov predstavlja legitimno in uveljavljeno prodajno pot, kot so prodaje zunaj poslovnih prostorov trgovca in na daljavo, lahko nekatere posebno agresivne ali zavajajoče tržne ali prodajne prakse v smislu obiskov na domu potrošnika ali izletov iz točke 8 člena 2 Direktive 2011/83/EU povzročijo pritisk na potrošnike, da opravijo nakupe blaga ali storitev, ki jih sicer ne bi kupili, ali nakupe po previsokih cenah, kar pogosto vključuje takojšnje plačilo. Takšne prakse so pogosto usmerjene na starejše ali druge ranljive potrošnike. Nekatere države članice te prakse štejejo za nezaželene in menijo, da je treba omejiti nekatere oblike in vidike prodaje zunaj poslovnih prostorov v smislu Direktive 2011/83/EU, kot so agresivno in zavajajoče trženje ali prodaja izdelka v smislu nenaročenih obiskov na potrošnikovem domu ali izletov. Kadar se take omejitve ne sprejmejo zaradi varstva potrošnikov, ampak na primer zaradi javnega interesa ali spoštovanja zasebnega življenja potrošnikov, ki ga varuje člen 7 Listine, ne spadajo na področje uporabe Direktive 2005/29/ES.

(55)

V skladu z načelom subsidiarnosti in zaradi lažjega izvrševanja bi bilo treba pojasniti, da Direktiva 2005/29/ES ne posega v svobodo držav članic, da sprejmejo nacionalne določbe za dodatno varstvo legitimnih interesov potrošnikov pred nepošteno poslovno prakso v zvezi z nenaročenimi obiski trgovca na njihovem domu z namenom ponujanja ali prodaje izdelkov, ali izleti, ki jih je trgovec organiziral z namenom ali učinkom promocije ali prodaje izdelkov potrošnikom, če so take določbe utemeljene na podlagi varstva potrošnikov. Vse takšne določbe bi morale biti sorazmerne in nediskriminatorne ter ne bi smele prepovedati teh prodajnih poti kot takih. Z nacionalnimi določbami, ki jih sprejmejo države članice, bi se lahko na primer določil čas v dnevu, ko obiski na domu potrošnikov brez njihove izrecne zahteve niso dovoljeni, ali bi se takšni obiski prepovedali, če je potrošnik jasno navedel, da taki obiski niso sprejemljivi, ali pa bi se predpisal postopek plačila. Poleg tega bi lahko take določbe določale pravila za večjo zaščito na področjih, ki jih harmonizira Direktiva 2011/83/EU. Zato bi bilo treba Direktivo 2011/83/EU spremeniti tako, da bi državam članicam omogočala sprejetje nacionalnih ukrepov za zagotovitev daljšega obdobja za uveljavljanje pravice do odstopa ter za odstop od posebnih izjem od pravice do odstopa. Države članice bi morale biti dolžne, da Komisijo obvestijo o vsaki nacionalni določbi, sprejeti v zvezi s tem, da lahko Komisija te informacije zagotovi vsem zainteresiranim stranem ter spremlja sorazmernost in zakonitost teh ukrepov.

(56)

Kar zadeva agresivne in zavajajoče prakse v smislu organizacije dogodkov zunaj poslovnih prostorov trgovca, Direktiva 2005/29/ES ne posega v nobene pogoje ustanavljanja ali sisteme izdajanja dovoljenj, ki jih lahko države članice uvedejo za trgovce. Poleg tega navedena direktiva ne posega v nacionalno pogodbeno pravo in zlasti pravila o veljavnosti, sklepanju ali učinku pogodbe. Agresivne in zavajajoče prakse v smislu organizacije dogodkov zunaj poslovnih prostorov trgovca se lahko prepovejo na podlagi ocene vsakega posameznega primera v skladu s členi 5 do 9 navedene direktive. Poleg tega Priloga I k navedeni direktivi vsebuje splošno prepoved praks, pri katerih trgovec ustvari vtis, da ne deluje za namene, povezane z njegovo poklicno dejavnostjo, in praks, ki ustvarjajo vtis, da potrošnik ne more zapustiti poslovnih prostorov, dokler pogodba ni sklenjena. Komisija bi morala oceniti, ali sedanja pravila zagotavljajo ustrezno raven varstva potrošnikov in ustrezna orodja, s katerimi lahko države članice učinkovito obravnavajo tovrstne prakse.

(57)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na vidike nacionalnega pogodbenega prava, ki v njej niso urejeni. Zato ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalno pogodbeno pravo, ki ureja na primer sklenitev ali veljavnost pogodbe v primerih, kot sta odsotnost soglasja oziroma nedovoljena trgovska dejavnost.

(58)

Za zagotovitev, da imajo državljani dostop do posodobljenih informacij o svojih potrošniških pravicah in o izvensodnem reševanju sporov, bi morala biti spletna vstopna točka, ki jo razvije Komisija, kar najbolj prijazna uporabnikom, prilagojena mobilnim napravam, enostavno dostopna in uporabna za vse, vključno z invalidnimi osebami (univerzalno oblikovanje).

(59)

V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (17) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(60)

Ker ciljev te direktive, in sicer boljšega izvrševanja in posodobitve prava o varstvu potrošnikov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi vseevropskega obsega težave lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

(1)

Člen 52(4) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) določa zelo splošne zahteve glede strukturnih elementov kritih obveznic. Te zahteve so omejene na to, da mora krite obveznice izdati kreditna institucija z registriranim sedežem v državi članici ter da se morata zanje uporabljati poseben javni nadzor in mehanizem dvojnega zavarovanja. Nacionalni okviri za krite obveznice obravnavajo ta vprašanja, pri čemer jih urejajo veliko podrobneje. Ti nacionalni okviri vsebujejo tudi druge določbe glede strukture, zlasti pravila o sestavi kritnega premoženja, merilih o primernosti sredstev, možnosti združevanja sredstev, obveznostih glede preglednosti in poročanja ter pravila o zmanjševanju likvidnostnega tveganja. Pristopi držav članic k urejanju se razlikujejo tudi vsebinsko. V več državah članicah ni posebnega nacionalnega okvira za krite obveznice. Posledično ključni strukturni elementi, ki jih morajo izpolnjevati krite obveznice, izdane v Uniji, še niso določeni v pravu Unije.

(2)

V členu 129 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4) so dodani nadaljnji pogoji poleg tistih iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev ugodnejše obravnave glede kapitalskih zahtev, kar kreditnim institucijam, ki vlagajo v krite obveznice, omogoča, da imajo manj kapitala kot takrat, kadar vlagajo v druga sredstva. Čeprav navedene dodatne zahteve povečujejo raven harmonizacije kritih obveznic znotraj Unije, je njihov poseben namen določiti pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi vlagatelji v krite obveznice prejeli tako ugodnejšo obravnavo, in ne veljajo zunaj okvira Uredbe (EU) št. 575/2013.

(3)

Drugi pravni akti Unije, kot sta delegirani uredbi Komisije (EU) 2015/35 (5) in (EU) 2015/61 (6) ter Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), se prav tako sklicujejo na opredelitev pojma iz Direktive 2009/65/ES kot referenco za določitev kritih obveznic, ki so deležne ugodnejše obravnave za vlagatelje v krite obveznice na podlagi navedenih aktov. Vendar se ubeseditve v navedenih aktih razlikujejo glede na njihov namen in predmet urejanja, zato se izraz „krite obveznice“ ne uporablja dosledno.

(4)

Za obravnavo kritih obveznic se na splošno lahko šteje, da je v zvezi s pogoji za vlaganja v krite obveznice harmonizirana. Vendar po Uniji niso harmonizirani pogoji za izdajo kritih obveznic, kar ima več posledic. Prvič, ugodnejša obravnava se enako odobri za instrumente, ki se razlikujejo glede narave, kot tudi glede ravni tveganja in zaščite vlagateljev. Drugič, zaradi razlik med nacionalnimi okviri ali odsotnosti takega okvira in pomanjkanja skupno dogovorjene opredelitve pojma „krita obveznica“ bi lahko nastajale ovire za razvoj resnično povezanega enotnega trga kritih obveznic. Tretjič, razlike pri zaščitnih ukrepih, ki jih določajo nacionalna pravila, bi lahko povzročale tveganja za finančno stabilnost, ker je mogoče krite obveznice z različnimi ravnmi zaščite vlagateljev kupiti po Uniji in so lahko deležne ugodnejše obravnave na podlagi Uredbe (EU) št. 575/2013 ter drugih pravnih aktov Unije.

(5)

Harmonizacija nekaterih vidikov nacionalnih okvirov na podlagi nekaterih najboljših praks bi zato morala zagotoviti nemoten in stalen razvoj dobro delujočih trgov kritih obveznic v Uniji in omejiti morebitna tveganja in šibke točke za finančno stabilnost. Takšna harmonizacija na podlagi načel bi morala vzpostaviti skupno izhodišče za izdajanje vseh kritih obveznic v Uniji. Harmonizacija od vseh držav članic zahteva, da vzpostavijo okvire za krite obveznice, kar bi moralo spodbuditi razvoj trgov kritih obveznic v tistih državah članicah, kjer ne obstajajo. Tak trg bi pomenil stabilen vir financiranja za kreditne institucije, ki bi bile zaradi tega v boljšem položaju, da zagotavljajo ugodne hipotekarne kredite potrošnikom in podjetjem, vlagatelji pa bi imeli na voljo varne alternativne naložbe.

(6)

Evropski odbor za sistemska tveganja je v svojem priporočilu z dne 20. decembra 2012 o financiranju kreditnih institucij (8) (ESRB) nacionalne pristojne organe in Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (9), pozval, naj ugotovijo najboljše prakse v zvezi s kritimi obveznicami in spodbudijo harmonizacijo nacionalnih okvirov. ESRB je tudi priporočil, naj EBA koordinira ukrepe, ki jih sprejmejo nacionalni pristojni organi, zlasti v zvezi s kakovostjo in ločevanjem kritnega premoženja, izvzetostjo kritih obveznic iz stečaja, tveganji, povezanimi s sredstvi in obveznostmi, ki vplivajo na kritno premoženje, in razkritjem sestave kritnega premoženja. V priporočilu se poleg tega poziva EBA, naj dve leti spremlja delovanje trga kritih obveznic z vidika najboljših praks, ki jih je ugotovila, da bi ocenila, ali je treba zakonodajno ukrepati, ter o tem poroča ESRB in Komisiji.

(7)

Komisija je decembra 2013 zaprosila za nasvet EBA v skladu s členom 503(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.

(8)

EBA je v poročilu, priloženem svojemu mnenju z dne 1. julija 2014, kot odgovor tako na priporočilo ESRB z dne 20. decembra 2012 kot tudi na prošnjo Komisije za nasvet iz decembra 2013 priporočila večje zbliževanje nacionalnih pravnih, regulativnih in nadzornih okvirov za krite obveznice, saj bi tako dodatno podprli enotno ugodnejšo obravnavo uteži tveganja za krite obveznosti v Uniji.

(9)

Kot je predvidel ESRB, je EBA dve leti spremljala delovanje trga kritih obveznic z vidika najboljših praks, ugotovljenih v navedenem priporočilu. EBA je na podlagi tega spremljanja 20. decembra 2016 ESRB, Svetu in Komisiji predložila drugo mnenje in poročilo o kritih obveznicah (10). V tem poročilu je bilo ugotovljeno, da je potrebna dodatna harmonizacija, da se zagotovi več doslednosti pri opredelitvah pojmov in regulativni obravnavi kritih obveznic v Uniji. Nadalje je bilo v poročilu ugotovljeno, da bi morala navedena harmonizacija graditi na obstoječih dobro delujočih trgih v nekaterih državah članicah.

(10)

Krite obveznice tradicionalno izdajajo kreditne institucije. Osnovni namen kritih obveznic je zagotoviti financiranje za kredite, ena od temeljnih dejavnosti kreditnih institucij pa je odobravanje kreditov v velikem obsegu. Posledično morajo krite obveznice, da bi bile deležne ugodnejše obravnave na podlagi prava Unije, izdati kreditne institucije.

(11)

Omejevanje izdajanja kritih obveznic na kreditne institucije zagotavlja, da ima izdajatelj potrebno znanje za upravljanje kreditnega tveganja v zvezi s krediti v kritnem premoženju. Poleg tega zagotavlja, da za izdajatelja veljajo kapitalske zahteve, ki ščitijo vlagatelje na podlagi mehanizma dvojnega zavarovanja, ki vlagatelju, pa tudi nasprotni stranki v pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih, daje terjatev do izdajatelja krite obveznice in kritnih sredstev. Omejevanje izdajanja kritih obveznic na kreditne institucije tako zagotavlja, da bodo krite obveznice še naprej varen in učinkovit instrument financiranja, s čimer bodo prispevale k zaščiti vlagateljev in finančni stabilnosti, ki sta pomembna cilja javne politike v skupnem interesu. To je tudi v skladu s pristopom dobro delujočih nacionalnih trgov, na katerih je izdajanje kritih obveznic dovoljeno samo kreditnim institucijam.

(12)

Zato je primerno, da smejo v skladu s pravom Unije krite obveznice izdajati samo kreditne institucije, kakor so opredeljene v točki 1 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013. Za specializirane hipotekarne kreditne institucije je značilno, da od javnosti ne sprejemajo vlog, ampak druga vračljiva sredstva in kot take spadajo pod opredelitev pojma „kreditna institucija“, kakor je določeno v Uredbi (EU) št. 575/2013. Brez poseganja v pomožne dejavnosti, ki jih dovoljuje veljavno nacionalno pravo, so specializirane hipotekarne kreditne institucije tiste, ki dajejo samo hipotekarne kredite in kredite javnemu sektorju, vključno s financiranjem kreditov, odkupljenih od drugih kreditnih institucij. Glavni namen te direktive je urediti pogoje, pod katerimi lahko navedene kreditne institucije izdajo krite obveznice kot instrument financiranja, tako da se določijo zahteve glede produkta in vzpostavi posebni nadzor produkta, ki velja za kreditne institucije, da se zagotovi visoka raven zaščite vlagateljev.

(13)

Obstoj mehanizma dvojnega zavarovanja je bistven koncept in element številnih obstoječih nacionalnih okvirov za krite obveznice. Je tudi temeljna lastnost kritih obveznic iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES. Zato je treba ta koncept podrobneje določiti in tako zagotoviti, da bodo imeli vlagatelji in nasprotne stranke pogodb o izvedenih finančnih instrumentih po vsej Uniji terjatev do izdajatelja krite obveznice in do kritnih sredstev pod harmoniziranimi pogoji.

(14)

Tudi izvzetost iz stečaja bi morala biti bistvena lastnost kritih obveznic, da se zagotovi, da se vlagatelji v krite obveznice poplačajo ob zapadlosti obveznice. Samodejna pospešitev poplačila ob insolventnosti ali reševanju izdajatelja lahko zmoti prednostno razvrstitev vlagateljev v krite obveznice. Zato je pomembno zagotoviti, da se vlagatelji v krite obveznice poplačajo v skladu s pogodbenim razporedom, in sicer tudi v primeru insolventnosti ali reševanja. Izvzetost iz stečaja je posledično neposredno povezana z mehanizmom dvojnega zavarovanja in bi zato tudi morala biti temeljna lastnost okvira za krite obveznice.

(15)

Še ena temeljna lastnost obstoječih nacionalnih okvirov za krite obveznice je zahteva, da so kritna sredstva zelo visoke kakovosti, da se zagotovi stabilnost kritnega premoženja. Za kritna sredstva je značilno, da imajo posebne lastnosti v zvezi s plačilnimi terjatvami in sredstvi zavarovanja takih kritnih sredstev. Zato je primerno določiti splošne lastnosti glede kakovosti primernih kritnih sredstev.

(16)

Sredstva iz člena 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 bi morala biti primerna kritna sredstva znotraj okvira za krite obveznice. Kritna sredstva, ki ne izpolnjujejo več zahtev iz člena 129(1) navedene uredbe, bi morala še naprej biti primerna kritna sredstva iz točke (b) člena 6(1) te direktive, če izpolnjujejo zahteve te direktive. Primerna na podlagi te direktive so lahko tudi druga kritna sredstva podobno visoke kakovosti, če ta kritna sredstva izpolnjujejo zahteve te direktive, vključno z zahtevami glede sredstev zavarovanja terjatve za plačilo. Pri stvarnih sredstvih zavarovanja bi bilo treba lastništvo evidentirati v javnem registru in tako zagotoviti izvršljivost. Kadar javni register ne obstaja, bi morale države članice imeti možnost, da vzpostavijo alternativen način izdajanja potrdil o lastništvu in terjatvah, ki bi bil primerljiv s tistim, ki ga omogoča javno evidentiranje obremenjenega fizičnega sredstva. Kadar države članice uporabijo takšen alternativni način izdajanja potrdil, bi morale tudi določiti postopek za evidentiranje sprememb lastništva in terjatev. Izpostavljenosti do kreditnih institucij bi morale biti primerna kritna sredstva iz točke (a) ali (b) člena 6(1) te direktive, odvisno od tega, ali izpolnjujejo zahteve člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013. Tudi izpostavljenosti do zavarovalnic bi morale biti primerna kritna sredstva iz točke (b) člena 6(1) te direktive. Krediti javnim podjetjem, kakor so opredeljena v točki (b) člena 2 Direktive Komisije 2006/111/ES (11), ali krediti za katera ta javna podjetja jamčijo, so lahko primerna kritna sredstva pod pogojem, da javna podjetja zagotavljajo osnovne javne storitve za vzdrževanje ključnih družbenih dejavnosti.

Poleg tega bi morala takšna javna podjetja svoje storitve opravljati na podlagi koncesije ali dovoljenja javnih organov, biti pod javnim nadzorom in imeti zadostna pooblastila za ustvarjanje prihodkov, da se zagotovi njihova solventnost. Kadar se države članice odločijo, da bodo v svojem nacionalnem okviru dovolile sredstva v obliki kreditov javnim podjetjem ali kreditov, za katera ta jamčijo, bi morale ustrezno upoštevati morebiten učinek dovolitve takšnih sredstev na konkurenco. Ne glede na njihovo lastništvo se kreditne institucije in zavarovalnice ne bi smele šteti za javna podjetja. Države članice bi morale imeti možnost, da v svojih nacionalnih okvirih določena sredstva izključijo iz primernosti za vključitev v kritno premoženje. Da bi lahko vlagatelji v krite obveznice bolje ocenili tveganje programa kritih obveznic, bi morale države članice določiti tudi pravila o razpršitvi tveganj glede razdrobljenosti in pomembne koncentracije, o številu kreditov ali izpostavljenosti v kritnem premoženju in o številu nasprotnih strank. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo o ustrezni ravni razdrobljenosti in pomembne koncentracije, ki se zahteva v njihovem nacionalnem pravu.

(17)

Krite obveznice imajo posebne strukturne lastnosti, katerih cilj je vedno zaščititi vlagatelje. Te lastnosti vključujejo zahtevo, da imajo vlagatelji v krite obveznice terjatev ne samo do izdajatelja, ampak tudi do sredstev v kritnem premoženju. Te strukturne zahteve, ki so povezane s produktom, se razlikujejo od bonitetnih zahtev, ki veljajo za kreditno institucijo, ki izda krite obveznice. Ne bi se smele osredotočati na zagotavljanje dobrega bonitetnega stanja institucije izdajateljice, ampak na zaščito vlagateljev tako, da uvedejo posebne zahteve za samo krito obveznico. Poleg posebnih zahtev za uporabo visokokakovostnih kritnih sredstev je primerno urejati tudi splošne zahteve glede lastnosti kritnega premoženja, da se dodatno okrepi zaščita vlagateljev. Navedene zahteve bi morale vključevati posebna pravila, namenjena zaščiti kritnega premoženja, kot so pravila o ločevanju kritnih sredstev. Ločevanje je mogoče doseči na različne načine, na primer v bilanci stanja, s subjekti za posebne namene ali na druge načine. Namen ločevanja kritnih sredstev pa je v vsakem primeru ta, da upniki, razen vlagateljev v krite obveznice, ne morejo zakonito dostopati do njih.

(18)

Urediti bi bilo treba tudi lokacijo sredstev zavarovanja, da bi zagotovili izvrševanje pravic vlagateljev. Pomembno je tudi, da države članice določijo pravila o sestavi kritnega premoženja. Poleg tega bi morale biti v tej direktivi določene tudi zahteve glede kritja, ki ne bi posegale v pravico držav članic, da dovolijo druge načine zmanjševanja tveganj, npr. glede valut in obrestnih mer. Določiti bi bilo treba izračun kritja in pogoje, pod katerimi je v kritno premoženje mogoče vključiti izvedene finančne instrumente, da bi zagotovili, da za kritno premoženje po vsej Uniji veljajo skupni visoki standardi kakovosti. Pri izračunu kritja bi bilo treba za glavnico upoštevati nominalno načelo. Države članice bi morale imeti možnost uporabiti drugo metodo izračuna, kot je nominalno načelo, pod pogojem, da je bolj preudarna, in sicer da se z njo ne izračuna višji količnik kritja, pri čemer so kritna sredstva števec in obveznosti kritih obveznic imenovalec. Države članice bi morale prav tako imeti možnost zahtevati raven presežnega zavarovanja za krite obveznice, ki jih izdajo kreditne institucije v zadevni državi članici, ki je višja od zahteve glede kritja, določene v tej direktivi.

(19)

Več držav članic že zahteva, da skrbnik kritnega premoženja opravlja določene naloge, povezane s kakovostjo primernih sredstev in zagotavlja izpolnjevanje nacionalnih zahtev glede kritja. Da bi harmonizirali obravnavo kritih obveznic po vsej Uniji, je zato pomembno, da so naloge in odgovornosti skrbnika kritnega premoženja, kadar se ta zahteva z nacionalnim okvirom, jasno opredeljene. Obstoj skrbnika kritnega premoženja ne odpravlja odgovornosti nacionalnih pristojnih organov glede javnega nadzora kritih obveznic, zlasti v zvezi z izpolnjevanjem zahtev iz določb nacionalnega prava za prenos te direktive.

(20)

Člen 129 Uredbe (EU) št. 575/2013 določa več pogojev, ki jih morajo izpolnjevati krite obveznice, zavarovane s strani ustanov za listinjenje. Eden od teh pogojev zadeva obseg, v katerem je mogoče uporabiti to vrsto kritnih sredstev, in omejuje uporabo takih struktur na 10 % zneska neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic. Pristojni organi lahko ta pogoj v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 opustijo. Komisija je v pregledu glede primernosti te opustitve ugotovila, da bi se smeli instrumenti listinjenja ali krite obveznice kot kritna sredstva za izdajanje kritih obveznic uporabljati samo za druge krite obveznice (v nadaljnjem besedilu: združene strukture kritih obveznic znotraj skupine), vendar brez omejitev v zvezi z zneskom neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic. Da bi zagotovili optimalno raven preglednosti, kritno premoženje za zunanje izdane krite obveznice ne bi smelo vsebovati notranje izdanih kritih obveznic različnih kreditnih institucij znotraj iste skupine. Ker uporaba združenih struktur kritih obveznic znotraj skupine pomeni izvzetje iz omejitev za izpostavljenosti kreditne institucije iz člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013, bi bilo treba zahtevati, da notranje in zunanje izdane krite obveznice v trenutku izdaje ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1 ali - v primeru naknadne spremembe stopnje kreditne kakovosti in če to odobrijo pristojni organi - stopnji kreditne kakovosti 2. Kadar notranje ali zunanje izdane krite obveznice te zahteve ne izpolnjujejo več, notranje izdane krite obveznice ne morejo več šteti kot primerna sredstva v skladu s členom 129 Uredbe (EU) št. 575/2013, zaradi česar zunanje izdane krite obveznice iz ustreznega kritnega premoženja niso več upravičene do izvzetja iz člena 129(1b) navedene uredbe.

Kadar te notranje izdane krite obveznice ne izpolnjujejo več ustrezne zahteve glede stopnje kreditne kakovosti, vendar izpolnjujejo vse zahteve te direktive, bi vseeno morale biti primerna kritna sredstva za namen te direktive in bi zato moralo biti dovoljeno, da se tudi za zunanje izdane krite obveznice, ki so zavarovane s temi notranje izdanimi kritimi obveznicami ali drugimi sredstvi, ki izpolnjujejo zahteve te direktive, uporabi oznaka „evropska krita obveznica“. Države članice bi morale imeti možnost, da dovolijo uporabo takšnih struktur. Kreditne institucije, ki pripadajo skupini, ki se nahaja v različnih državah članicah, lahko torej takšne strukture dejansko uporabijo le, če so se vse zadevne države članice odločile dovoliti njihovo uporabo in so zadevno določbo prenesle v svoje pravo.

(21)

Male kreditne institucije se pri izdaji kritih obveznic soočajo s težavami, saj vzpostavitev programov kritih obveznic pogosto vključuje visoke začetne stroške. Likvidnost je prav tako zelo pomembna na trgih kritih obveznic, v veliki meri pa jo določa obseg neporavnanih obveznosti iz naslova obveznic. Zato je primerno omogočiti skupno financiranje dveh ali več kreditnih institucij, da se omogoči izdaja kritih obveznic malim kreditnim institucijam. To bi omogočilo združevanje kritnih sredstev več kreditnih institucij kot kritnih sredstev za krite obveznice, ki jih izda ena kreditna institucija, ter spodbudilo izdajanje kritih obveznic v tistih državah članicah, kjer trenutno ni dobro razvitega trga kritih obveznic. Zahteve za uporabo dogovorov o skupnem financiranju bi morale zagotoviti, da bodo kritna sredstva, ki se prodajo, ali, če država članica dovoljuje to možnost, na podlagi dogovora o finančnem zavarovanju v skladu z Direktivo 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12) prenesejo na kreditno institucijo izdajateljico, izpolnjevala zahteve za kritna sredstva glede primernosti in ločevanja iz prava Unije.

(22)

Preglednost kritnega premoženja, ki varuje krito obveznico, je bistven del te vrste finančnih instrumentov, saj povečuje primerljivost in vlagateljem omogoča, da opravijo potrebno oceno tveganja. Pravo Unije vključuje pravila za pripravo, odobritev in distribucijo prospekta, ki se objavi ob javni ponudbi vrednostnih papirjev ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje na reguliranem trgu, ki je v državi članici ali deluje v njej. Nacionalni zakonodajalci in udeleženci na trgu so sčasoma oblikovali več pobud, ki dopolnjujejo tako pravo Unije, glede informacij, ki jih je treba razkriti vlagateljem v krite obveznice. Vendar je treba v pravu Unije določiti, do kakšnega minimalnega skupnega obsega informacij bi morali imeti vlagatelji dostop pred nakupom kritih obveznic ali ob njihovem nakupu. Države članice bi morale imeti možnost, da te minimalne zahteve dopolnijo z dodatnimi določbami.

(23)

Temeljni element pri zagotavljanju zaščite vlagateljev v krite obveznice je zmanjševanje likvidnostnega tveganja instrumenta. To je ključno za zagotavljanje pravočasnega poplačila obveznosti, povezanih s krito obveznico. Zato je primerno uvesti likvidnostno rezervo kritnega premoženja, da se obravnavajo tveganja likvidnostnega primanjkljaja, kot so neusklajenosti zapadlosti in obrestnih mer, prekinitve plačil, tveganja združevanja, plačilne obveznosti iz naslova pogodb o izvedenih finančnih instrumentih in druge operativne obveznosti, ki zapadejo v okviru programa kritih obveznic. Kreditna institucija se lahko znajde v položaju, ko težko izpolni zahtevo glede likvidnostne rezerve kritnega premoženja, na primer v stresnih razmerah, ko se rezerva uporablja za kritje odlivov. Pristojni organi, določeni v skladu s to direktivo, bi morali spremljati izpolnjevanje zahteve glede likvidnostne rezerve kritnega premoženja in po potrebi sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da kreditna institucija izpolnjuje zahtevo glede likvidnostne rezerve. Likvidnostna rezerva kritnega premoženja se razlikuje od splošnih likvidnostnih zahtev, naloženih kreditnim institucijam v skladu z drugimi pravnimi akti Unije, saj je neposredno povezana s kritnim premoženjem in je namenjena zmanjševanju likvidnostnih tveganj, ki so specifična za kritno premoženje. Da bi zmanjšale regulativno obremenitev na najmanjšo možno raven, bi morale države članice imeti možnost, da dovolijo ustrezno povezanost z likvidnostnimi zahtevami, določenimi z drugimi pravnimi akti Unije, ki služijo drugim namenom kot likvidnostna rezerva kritnega premoženja. Države članice bi zato morale imeti tudi možnost, da se odločijo, da se do datuma, ko se ti pravni akti Unije spremenijo, zahteva glede likvidnostne rezerve kritnega premoženja uporablja samo, če pravo Unije kreditni instituciji ne nalaga nobenih drugih likvidnostnih zahtev za obdobje, ki ga pokrivajo takšne druge zahteve.

Pri takšnih odločitvah bi bilo treba preprečiti, da bi za kreditne institucije veljala obveznost, da za isto obdobje iste odlive krijejo z različnimi likvidnimi sredstvi. Možnost držav članic, da se odločijo, da se likvidnostna rezerva kritnega premoženja ne bo uporabljala, bi bilo treba ponovno oceniti v okviru prihodnjih sprememb likvidnostnih zahtev za kreditne institucije v skladu s pravom Unije, vključno z veljavno delegirano uredbo, sprejeto na podlagi člena 460 Uredbe (EU) št. 575/2013. Razen z zagotavljanjem likvidnih sredstev bi se likvidnostna tveganja lahko obravnavala tudi na drugačen način, na primer z izdajanjem kritih obveznic, za katere se uporabljajo strukture zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, pri čemer sprožilci rešujejo likvidnostni primanjkljaj ali stresne razmere. V takih primerih bi morale imeti države članice možnost, da dovolijo izračun likvidnostne rezerve na podlagi končnega datuma zapadlosti krite obveznice, pri čemer se upoštevajo morebitna podaljšanja zapadlosti, sprožilci pa rešujejo likvidnostna tveganja. Poleg tega bi morale imeti države članice možnost dovoliti, da se likvidnostne zahteve za kritno premoženje ne uporabljajo za krite obveznice, za katere veljajo zahteve ujemajočega financiranja, pri katerem vplačila pogodbeno zapadejo pred izplačili in so pred tem uvrščena v visoko likvidna sredstva.

(24)

V številnih državah članicah so se oblikovale inovativne strukture za profile zapadlosti, namenjene obravnavi morebitnih likvidnostnih tveganj, vključno z neusklajenostmi zapadlosti. Te strukture vključujejo možnost podaljšanja načrtovane zapadlosti krite obveznice za določeno obdobje ali omogočajo, da denarni tokovi iz kritnih sredstev preidejo neposredno na vlagatelje v krite obveznice. Da bi po Uniji harmonizirali strukture zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, je pomembno določiti pogoje, pod katerimi lahko države članice dovolijo te strukture, da se zagotovi, da niso prezapletene ali da vlagateljev ne izpostavljajo povečanim tveganjem. Pomemben element teh pogojev je tudi zagotoviti, da kreditna institucija zapadlosti ne more podaljšati po lastni presoji. Veljati bi moralo, da se sme zapadlost podaljšati samo v primeru objektivnih in jasno opredeljenih sprožilnih dogodkov, določenih v nacionalnem pravu, ali če se takšni dogodki pričakujejo v bližnji prihodnosti. Ti sprožilci bi morali biti namenjeni preprečevanju neplačila, na primer z reševanjem likvidnostnega primanjkljaja, nedelovanja trga ali motenj na trgu. Podaljšanje zapadlosti bi lahko poleg tega olajšalo postopek urejenega prenehanja kreditnih institucij, ki izdajajo krite obveznice, saj bi v primeru insolventnosti ali reševanja lahko preprečilo prisilno prodajo sredstev.

(25)

Obstoj okvira posebnega javnega nadzora je element, ki opredeljuje krite obveznice v skladu s členom 52(4) Direktive 2009/65/ES. Vendar navedena direktiva ne določa narave in vsebine takšnega nadzora ali organov, ki bi morali biti pristojni za opravljanje takšnega nadzora. Zato je nujno, da so sestavni elementi takega javnega nadzora kritih obveznic harmonizirani in da so naloge in odgovornosti nacionalnih pristojnih organov, ki ga opravljajo, jasno določene.

(26)

Ker je javni nadzor kritih obveznic ločen od nadzora kreditnih institucij v Uniji, bi morale države članice imeti možnost, da za opravljanje javnega nadzora kritih obveznic določijo druge nacionalne pristojne organe, kot so tisti, ki opravljajo splošni nadzor kreditne institucije. Da pa bi zagotovili skladnost izvajanja javnega nadzora kritih obveznic po vsej Uniji, je treba zahtevati, da pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, tesno sodelujejo s pristojnimi organi, ki opravljajo splošni nadzor kreditnih institucij, ter po potrebi z organom za reševanje.

(27)

Javni nadzor kritih obveznic bi moral vključevati izdajo dovoljenja kreditnim institucijam za izdajo kritih obveznic. Ker bi krite obveznice smele izdajati samo kreditne institucije, bi bilo dovoljenje za delovanje kot kreditna institucija predpogoj za izdajo navedenega dovoljenja. Medtem ko je v državah članicah, ki sodelujejo v enotnem mehanizmu nadzora, v skladu s točko (a) člena 4(1) Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 (13) za izdajo dovoljenja kreditnim institucijam zadolžena Evropska centralna banka, bi morali biti za izdajo dovoljenja za izdajanje kritih obveznic in izvajanje javnega nadzora kritih obveznic pristojni le organi, določeni v skladu s to direktivo. Posledično bi morala ta direktiva določiti pogoje, pod katerimi lahko kreditne institucije z dovoljenjem v skladu s pravom Unije pridobijo dovoljenje za opravljanje dejavnosti izdajanja kritih obveznic.

(28)

Področje uporabe dovoljenja bi se moralo nanašati na program kritih obveznic. Ta program bi moral biti pod nadzorom v skladu s to direktivo. Kreditna institucija ima lahko več kot en program kritih obveznic. V tem primeru bi bilo treba zahtevati ločeno dovoljenje za vsak program. Program kritih obveznic lahko vključuje enega ali več kritnih premoženj. Več kritnih premoženj ali različne izdaje (različne mednarodne identifikacijske številke vrednostnih papirjev (ISIN)) v okviru istega programa kritih obveznic ne nakazujejo nujno na obstoj več ločenih programov kritih obveznic.

(29)

Ko se začnejo uporabljati določbe nacionalnega prava za prenos te direktive, se za obstoječe programe kritih obveznic ne bi smela zahtevati pridobitev novega dovoljenja. V zvezi s kritimi obveznicami, izdanimi v okviru obstoječih programov kritih obveznic po datumu začetka uporabe določb nacionalnega prava za prenos te direktive, pa bi morale kreditne institucije izpolnjevati vse zahteve iz te direktive. Tako izpolnjevanje zahtev bi morali nadzirati pristojni organi, ki so v skladu s to direktivo določeni v okviru javnega nadzora kritih obveznic. Države članice bi lahko v skladu z nacionalno zakonodajo dale smernice v zvezi s postopkom za ocenjevanje izpolnjevanja zahtev po datumu, od katerega morajo države članice uporabljati določbe nacionalnega prava za prenos te direktive. Pristojni organi bi morali imeti možnost pregledati program kritih obveznic in oceniti, ali bi bilo treba dovoljenje za ta program spremeniti. Potreba po spremembi bi lahko nastala zaradi bistvenih sprememb poslovnega modela kreditne institucije, ki izda krite obveznice, na primer po spremembi nacionalnega okvira za krite obveznice ali zaradi sprejetih odločitev kreditne institucije. Te spremembe bi se lahko štele za bistvene, kadar bi zahtevale ponovno oceno pogojev, pod katerimi je bilo izdano dovoljenje za izdajo kritih obveznic.

(30)

Kadar država članica določi, da se imenuje posebni upravitelj, bi morala imeti možnost, da določi pravila o pristojnostih takih posebnih upraviteljev in operativnih zahtevah zanje. S temi pravili bi lahko določila, da lahko posebni upravitelj zbira le vloge ali druga vračljiva sredstva profesionalnih vlagateljev, ne pa vlog ali drugih vračljivih sredstev potrošnikov in malih vlagateljev.

(31)

Države članice bi morale za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, naloženih kreditnim institucijam, ki izdajajo krite obveznice, in za zagotovitev podobne obravnave in izpolnjevanja obveznosti po vsej Uniji, določiti upravne kazni in druge upravne ukrepe, ki so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da določijo kazenske sankcije namesto upravnih kazni. Države članice, ki se odločijo, da bodo določile kazenske sankcije, bi morale Komisijo obvestiti o zadevnih določbah kazenskega prava.

(32)

Upravne kazni in drugi upravni ukrepi, ki jih določijo države članice, bi morali izpolnjevati nekatere bistvene zahteve v zvezi z naslovniki navedenih kazni ali ukrepov, merili, ki jih je treba upoštevati pri njihovi uporabi, objavo obveznosti pristojnih organov, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, pristojnostmi za naložitev kazni in višino upravnih denarnih kazni, ki se lahko naložijo. Preden se sprejme odločitev za naložitev upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov, je treba naslovniku dati možnost, da poda izjavo. Vseeno pa bi morale države članice imeti možnost, da določijo izjeme za pravico do izjave v zvezi z upravnimi ukrepi, ki niso upravne kazni. Vsaka taka izjema bi morala biti omejena na primere neposredne nevarnosti, pri katerih so potrebni takojšnji ukrepi, da bi preprečili znatne izgube za tretje osebe, kot so vlagatelji v krite obveznice, ali da bi preprečili ali odpravili znatno škodo za finančni sistem. V teh primerih bi bilo treba naslovniku dati možnost, da poda izjavo po naložitvi ukrepa.

(33)

Države članice bi morale zagotoviti, da pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, pri določanju vrste upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov in višine navedenih kazni upoštevajo vse ustrezne okoliščine, da bi zagotovile dosledno uporabo upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov po vsej Uniji. Države članice lahko upravne ukrepe uvedejo tudi v zvezi s podaljšanjem zapadlosti v okviru struktur zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati. Kadar države članice določijo take ukrepe, bi lahko z njimi pristojnim organom omogočile razveljavitev podaljšanja zapadlosti in določile pogoje za tako razveljavitev, da bi ukrepali v primeru, ko kreditna institucija podaljša zapadlost s kršitvijo objektivnih sprožilcev, določenih v nacionalnem pravu, ali da bi zagotovili finančno stabilnost in zaščitili vlagatelje.

(34)

Da bi zaznali morebitne kršitve zahtev v zvezi z izdajanjem in trženjem kritih obveznic, bi morali imeti pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, potrebna preiskovalna pooblastila in učinkovite mehanizme za spodbujanje prijav morebitnih ali dejanskih kršitev. Navedeni mehanizmi ne bi smeli vplivati na pravice do obrambe osebe ali subjekta, na katerega bi izvajanje navedenih pooblastil in mehanizmov lahko negativno vplivalo.

(35)

Pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, bi morali imeti tudi pooblastilo za naložitev upravnih kazni in sprejetje drugih upravnih ukrepov, da bi zagotovili največje možno področje uporabe za ukrepanje po kršitvi in pripomogli k preprečevanju nadaljnjih kršitev, ne glede na to, ali se taki ukrepi po nacionalnem pravu štejejo kot upravna kazen ali drug upravni ukrep. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da določijo kazni poleg tistih, določenih v tej direktivi.

(36)

Za obstoječe nacionalne zakone o kritih obveznicah je značilno, da zanje veljajo podrobne ureditve na nacionalni ravni ter nadzor izdaj in programov kritih obveznic, kar zagotavlja, da se pravice vlagateljev v krite obveznice vedno uresničujejo. Navedeni nadzor vključuje stalno spremljanje lastnosti programa, zahtev glede kritja in kakovosti kritnega premoženja. Ustrezen obseg informacij za vlagatelje o regulativnem okviru, ki ureja izdajanje kritih obveznic, je bistveni element zaščite vlagateljev. Zato je primerno zagotoviti, da pristojni organi redno objavljajo informacije glede nacionalnih določb nacionalnega prava za prenos te direktive in o tem, kako izvajajo javni nadzor kritih obveznic.

(37)

Krite obveznice se v Uniji trenutno tržijo pod nacionalnimi poimenovanji in oznakami, med katerimi so nekateri zelo uveljavljeni, drugi pa ne. Zato se zdi primerno omogočiti kreditnim institucijam, ki izdajajo krite obveznice v Uniji, da uporabljajo posebno oznako „evropska krita obveznica“, kadar prodajajo krite obveznice vlagateljem iz Unije in tretjih držav, pod pogojem, da te krite obveznice izpolnjujejo zahteve iz te direktive. Če takšne krite obveznice izpolnjujejo tudi zahteve iz člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013, bi bilo treba kreditnim institucijam omogočiti, da zanje uporabijo oznako „evropska krita obveznica (premijska)“. Ta oznaka, ki bi sporočala, da krite obveznice izpolnjujejo določene dodatne zahteve in da to zagotavlja njihovo višjo in prepoznavno kakovost, bi lahko bila privlačna celo za države članice z uveljavljenimi nacionalnimi znaki. Namen oznak „evropska krita obveznica“ in „evropska krita obveznica (premijska)“ je vlagateljem olajšati oceno kakovosti kritih obveznic in tako poskrbeti, da bodo krite obveznice kot naložbeni produkt bolj privlačne, tako v Uniji kot zunaj nje. Uporaba teh dveh oznak pa bi morala biti neobvezna in države članice bi morale imeti možnost, da ohranijo lastne nacionalne okvire za poimenovanja in označevanje vzporedno z navedenima oznakama.

(38)

Da bi Komisija ocenila uporabo te direktive, bi morala v tesnem sodelovanju z EBA spremljati razvoj kritih obveznic v Uniji ter Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o ravni zaščite vlagateljev in razvoju trgov kritih obveznic. Poročilo bi se moralo osredotočiti tudi na razvoj v zvezi s sredstvi, s katerimi se zavaruje izdaja kritih obveznic. Ker se uporaba struktur zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, povečuje, bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poročati tudi o delovanju kritih obveznic s strukturami zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, ter tveganjih in koristih, ki izhajajo iz izdaje takih kritih obveznic.

(39)

Udeleženci na trgu in drugi so kot dodatni instrument bank za financiranje realnega gospodarstva predlagali novo vrsto finančnih instrumentov z imenom evropske zavarovane obveznice, ki so zavarovane s sredstvi, ki so bolj tvegana kot izpostavljenosti do javnega sektorja in hipotekarni krediti ter niso primerna kritna sredstva v skladu s to direktivo. Komisija se je 3. oktobra 2017 posvetovala z EBA, da bi ocenila, v kolikšni meri bi se lahko pri evropskih zavarovanih obveznicah uporabile najboljše prakse, ki jih je EBA opredelila v zvezi s tradicionalnimi kritimi obveznicami, pa tudi ustrezno obravnavo tveganj evropskih zavarovanih obveznic in možni učinek izdaj teh obveznic na raven obremenitve bančnih bilanc stanja. EBA je v odgovor na to 24. julija 2018 izdala poročilo. Komisija je vzporedno s poročilom EBA 12. oktobra 2018 objavila študijo. V študiji Komisije in poročilu EBA je bilo ugotovljeno, da je potrebna nadaljnja ocena, na primer v zvezi z regulativno obravnavo. Komisija bi zato morala še naprej ocenjevati, ali bi bil za evropske zavarovane obveznice primeren zakonodajni okvir, ter Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o svojih ugotovitvah, po potrebi pa ob tem predložiti tudi zakonodajni predlog.

(40)

Trenutno ne obstaja režim enakovrednosti za priznavanje kritih obveznic s strani Unije, ki jih izdajo kreditne institucije v tretjih državah, razen v bonitetnem smislu, kjer se ugodnejša obravnava z vidika likvidnosti pod določenimi pogoji odobri za nekatere obveznice tretjih držav. Komisija bi zato morala v tesnem sodelovanju z EBA oceniti potrebo in smiselnost uvedbe režima enakovrednosti za izdajatelje kritih obveznic in vlagatelje vanje iz tretjih držav. Komisija bi morala najpozneje dve leti po datumu, od katerega morajo države članice uporabljati določbe nacionalnega prava za prenos te direktive, o tem Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo in po potrebi zakonodajni predlog.

(41)

Za krite obveznice je značilno, da imajo načrtovano zapadlost več let. Zato je treba vključiti prehodne ukrepe, da bi preprečili vpliv na krite obveznice, izdane pred 8. julijem 2022. Krite obveznice, izdane pred tem datumom, bi zato morale še naprej stalno izpolnjevati zahteve iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES in biti izvzete iz večine novih zahtev iz te direktive. V zvezi s takimi kritimi obveznicami bi bilo treba omogočiti, da še naprej štejejo kot krite obveznice, če njihovo skladnost s členom 52(4) Direktive 2009/65/ES, kot se uporablja na dan njihove izdaje, in zahtev te direktive, ki se uporabljajo zanje, nadzirajo pristojni organi, določeni v skladu s to direktivo. Takšen nadzor ne bi smel vključevati izpolnjevanja zahtev te direktive, iz katerih so te krite obveznice izvzete. V nekaterih državah članicah so kode ISIN odprte za daljše obdobje, tako da se lahko krite obveznice s to kodo še naprej izdajajo in da se tako poveča obseg (velikost izdaje) določene krite obveznice (posebne izdaje). Prehodni ukrepi bi morali zajemati tudi posebne izdaje kritih obveznic s kodami ISIN, ki so bile odprte pred 8. julijem 2022, pri čemer bi bilo treba upoštevati več omejitev.

(42)

Zaradi določitve enotnega okvira za krite obveznice bi bilo treba spremeniti opis kritih obveznic v členu 52(4) Direktive 2009/65/ES. Direktiva 2014/59/EU krite obveznice opredeljuje s sklicevanjem na člen 52(4) Direktive 2009/65/ES. Ker bi bilo treba to opredelitev spremeniti, bi bilo treba spremeniti tudi Direktivo 2014/59/EU. Da bi se izognili vplivu na krite obveznice, izdane v skladu s členom 52(4) Direktive 2009/65/ES pred 8. julijem 2022, bi morali navedene krite obveznice do njihove zapadlosti še naprej imenovati krite obveznice. Direktivi 2009/65/ES in 2014/59/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(43)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (14) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(44)

Ker cilja te direktive, in sicer vzpostavitev enotnega okvira za krite obveznice, ki bo zagotavljal, da bodo strukturne lastnosti kritih obveznic po vsej Uniji ustrezale nižjemu profilu tveganja, ki je upravičen do ugodnejše obravnave v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi potrebe po nadaljnjem razvoju trga kritih obveznic in podpore čezmejnim naložbam v Uniji mogoče lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(45)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropsko centralno banko, ki je mnenje podala 22. avgusta 2018.

(46)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (15) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 12. oktobra 2018.

(47)

Kreditne institucije, ki izdajajo krite obveznice, obdelujejo znatne količine osebnih podatkov. Pri takšni obdelavi bi morale v vsakem trenutku spoštovati Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (16). Enako bi se morala obdelava osebnih podatkov s strani EBA, ko v skladu s to direktivo vzdržuje osrednjo zbirko podatkov o upravnih kaznih in drugih upravnih ukrepih, o katerih ga obveščajo pristojni nacionalni organi, izvajati v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (17) –

(1)

Člen 39 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2017/892 (2) določa, da se dodatna uvozna dajatev iz člena 182(1) Uredbe (EU) št. 1308/2013 lahko uporablja za proizvode in v obdobjih iz Priloge VII k navedeni izvedbeni uredbi. Navedeno dodatno uvozno dajatev je treba uporabljati, če količina katerega koli od proizvodov, sproščenih v prosti promet za katero koli obdobje uporabe, določeno v navedeni prilogi, presega sprožitveno količino uvoza v katerem koli letu za navedeni proizvod. Dodatnih uvoznih dajatev ni, kadar ni verjetno, da bi takšen uvoz povzročil motnje na trgu Unije, ali kadar bi bili učinki nesorazmerni glede na zastavljeni cilj.

(1)

V skladu z drugim pododstavkom člena 182(1) Uredbe (EU) št. 1308/2013 sprožitvene količine uvoza za morebitno uporabo dodatnih uvoznih dajatev za nekatere vrste sadja in zelenjave temeljijo na podatkih o uvozu in podatkih o domači porabi za pretekla tri leta. Na podlagi podatkov, ki jih uradno sporočijo države članice za leta 2016, 2017 in 2018, bi bilo treba sprožitvene količine za nekatere vrste sadja in zelenjave določiti za leti 2020 in 2021.

(2)

Ob upoštevanju, da se obdobje uporabe morebitnih dodatnih uvoznih dajatev, kakor je določeno v Prilogi VII k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/892, za številne proizvode začne 1. januarja, bi bilo treba to uredbo uporabljati od 1. januarja 2020 in bi zato morala začeti veljati čim prej –

(1)

V skladu s členom 16(3)(b) Uredbe (ES) št. 834/2007 je več držav članic Komisiji in drugim državam članicam predložilo dokumentacijo za odobritev in uvrstitev nekaterih snovi v priloge I, II, VI in VIII k Uredbi Komisije (ES) št. 889/2008 (2). Dokumentacijo sta pregledali skupina strokovnjakov za strokovno svetovanje v zvezi z ekološko pridelavo (v nadaljnjem besedilu: skupina EGTOP) in Komisija.

(2)

Skupina EGTOP je v svojih priporočilih glede gnojil (3) med drugim ugotovila, da snovi „biooglje“, „odpadki mehkužcev in jajčne lupine“ ter „huminske in fulvične kisline“ izpolnjujejo cilje in načela ekološke pridelave. Zato bi bilo treba navedene snovi vključiti v Prilogo I k Uredbi (ES) št. 889/2008. Skupina EGTOP je prav tako priporočila, naj se pojasni opredelitev „kalcijevega karbonata“ iz navedene priloge.

(3)

Skupina EGTOP je v svojih priporočilih glede fitofarmacevtskih sredstev (4) med drugim ugotovila, da snovi „maltodekstrin“, „vodikov peroksid“, „terpeni (evgenol, geraniol in timol)“, „natrijev klorid“, „cerevisan“ in piretrini iz rastlin, ki niso Chrysanthemum cinerariaefolium, izpolnjujejo cilje in načela ekološke pridelave. Zato bi bilo treba navedene snovi vključiti v Prilogo II k Uredbi (ES) št. 889/2008. Skupina EGTOP je poleg tega pripravila priporočila glede sestave navedene priloge.

(4)

Skupina EGTOP je v svojih priporočilih glede krme (5) med drugim ugotovila, da snovi „gumi guar“ kot krmni dodatek, „izvleček pravega kostanja“ kot senzorični dodatek in „brezvodni betain“ za monogastrične živali in samo naravnega ali ekološkega izvora izpolnjujejo cilje in načela ekološke pridelave. Zato bi bilo treba navedene snovi vključiti v Prilogo VI k Uredbi (ES) št. 889/2008. V navedeni prilogi so sklici na nekatere silirne dodatke nejasni in bi jih bilo treba pojasniti, da bi preprečili zmedo.

(5)

Skupina EGTOP je v svojih priporočilih glede hrane (6) med drugim ugotovila, da snovi „glicerol“ kot humektant v želatinastih kapsulah in površinski plasti v tabletah, „bentonit“ kot pomožno tehnološko sredstvo, „L(+) mlečna kislina in natrijev hidroksid“ kot pomožno tehnološko sredstvo za ekstrakcijo rastlinskih beljakovin, „gumi tara v prahu“ kot sredstvo za zgoščevanje ter „izvleček hmelja in izvleček borove smole“ v proizvodnji sladkorja izpolnjujejo cilje in načela ekološke predelave. Zato bi bilo treba navedene snovi vključiti v Prilogo VIII k Uredbi (ES) št. 889/2008. Skupina EGTOP je prav tako priporočila, da se za gumi taro v prahu, lecitine, glicerol, gumi iz zrn rožičevca, gelanski gumi, arabski gumi, gumi guar in karnavbov vosek zahteva, da se proizvajajo ekološko. Da bi omogočili dovolj časa za prilagoditev tej novi zahtevi, bi bilo treba izvajalcem dati na voljo triletno prehodno obdobje.

(6)

V Prilogi VIIIa k Uredbi (ES) št. 889/2008 so nekateri sklici na imena dodatkov netočni in bi jih bilo treba pojasniti, da bi preprečili zmedo.

(7)

Uredbo (ES) št. 889/2008 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(8)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za ekološko pridelavo –