15.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/1

15.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/3

(1)

Uredba (ES) št. 1831/2003 določa izdajo dovoljenj za dodatke za uporabo v prehrani živali ter razloge in postopke za izdajo takih dovoljenj.

(2)

V skladu s členom 7 Uredbe (ES) št. 1831/2003 je bil predložen zahtevek za izdajo dovoljenja za pripravek iz Priloge k tej uredbi. V skladu s členom 7(3) Uredbe (ES) št. 1831/2003 so bili temu zahtevku priloženi zahtevani podatki in dokumenti.

(3)

Zahtevek zadeva izdajo novega dovoljenja za aminokislino L-valin z najmanj 98 % čistosti, ki jo proizvaja Escherichia coli (K-12 AG314) FERM ABP-10640, kot krmnega dodatka za vse vrste in njeno uvrstitev v kategorijo dodatkov „nutritivni dodatki“.

(4)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je v svojih mnenjih z dne 30. januarja 2008 (2) in 18. novembra 2008 (3) navedla, da aminokisina L-valin z najmanj 98 % čistosti nima škodljivega vpliva na zdravje živali in ljudi ali na okolje ter da velja za vir razpoložljivega valina za vse vrste. Agencija meni, da posebne zahteve v zvezi s poprodajnim nadzorom niso potrebne. Potrdila je tudi poročilo o metodi analize krmnega dodatka, ki ga je predložil referenčni laboratorij Skupnosti, ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1831/2003.

(5)

Ocena navedenega pripravka je pokazala, da so pogoji za dovoljenje iz člena 5 Uredbe (ES) št. 1831/2003 izpolnjeni. Zato je treba dovoliti uporabo navedenega pripravka, kakor je opredeljeno v Prilogi k tej uredbi.

(6)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

15.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/5

(1)

Naravni viri, v zvezi s katerimi se člen 174(1) Pogodbe sklicuje na skrbno in preudarno rabo, zajemajo tudi nafto, ki je v Evropski uniji glavni vir energije, hkrati pa je tudi med glavnimi viri emisij onesnaževal.

(2)

V sporočilu Komisije z dne 15. maja 2001 z naslovom „Trajnostna Evropa za boljši svet: Strategija Evropske unije za trajnostni razvoj“, predstavljenem na Evropskem svetu v Göteborgu 15. in 16. junija 2001, so emisije toplogrednih plinov in onesnaževanje, ki ga povzroča prevoz, opredeljeni kot glavne ovire trajnostnemu razvoju.

(3)

V Sklepu št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (4) je potrjeno, da so za izboljšanje energetske učinkovitosti in prihranek energije potrebni posebni ukrepi, da je v politiko prevoza in energetsko politiko treba vključiti cilje v zvezi s spreminjanjem podnebja ter da so za reševanje vprašanj rabe energije in emisij toplogrednih plinov potrebni tudi posebni ukrepi v prevoznem sektorju.

(4)

V sporočilu Komisije z dne 10. januarja 2007 z naslovom „Energetska politika za Evropo“ je predlagano, da se Evropska unija zaveže, da bo do leta 2020 dosegla najmanj 20 % znižanje toplogrednih plinov v primerjavi z vrednostmi iz leta 1990. Razen tega so bili predlagani zavezujoči cilji za dodatno izboljšanje energetske učinkovitosti za 20 %, 20-odstotni delež obnovljive energije in 10-odstotni delež obnovljive energije v prometu v Skupnosti do leta 2020, med drugim za izboljšanje varnosti preskrbe z energijo z diverzifikacijo mešanice goriva.

(5)

V sporočilu Komisije z dne 19. oktobra 2006 z naslovom „Akcijski načrt za energetsko učinkovitost: Uresničitev možnosti“ je bilo napovedano, da si bo Komisija še naprej prizadevala za razvoj trgov za čistejša, pametnejša, varnejša in energetsko učinkovita vozila z javnimi naročili in ozaveščanjem.

(6)

V vmesnem pregledu Bele knjige o prometu iz leta 2001 z dne 22. junija 2006 z naslovom „Naj Evropa ostane v gibanju – Trajnostna mobilnost za našo celino“ je bilo napovedano, da bo Evropska unija spodbujala okolju prijazno inovativnost, zlasti z zaporednimi Euro normami in pospeševanjem čistih vozil na podlagi javnega naročila.

(7)

V svojem sporočilu z dne 7. februarja 2007 z naslovom „Rezultati pregleda strategije Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz osebnih vozil in lahkih tovornih vozil“ je Komisija predstavila novo celovito strategijo, s katero bo Uniji omogočila, da doseže svoj cilj 120 g/km za emisije CO2, ki jih povzročajo novi osebni avtomobili, do leta 2012. Predlagan je bil zakonodajni okvir za zagotovitev izboljšanja tehnologije vozil. Dopolnilni ukrepi bi morali spodbujati naročila vozil z učinkovitejšo porabo goriva.

(8)

V Zeleni knjigi Komisije o mestnem prometu z dne 25. septembra 2007 z naslovom „Za novo kulturo mobilnosti v mestih“ je navedeno, da interesne skupine podpirajo uvedbo čistih in energetsko učinkovitih vozil na trg z zelenimi javnimi naročili. V njej je predlagano, da bi „možni pristop lahko temeljil na internalizaciji zunanjih stroškov z uporabo stroškov za porabo energije, emisije CO2 in onesnaževal, ki nastanejo med celotno življenjsko dobo uporabe vozila; ti stroški bi bili poleg cene vozila, ki je predmet javnega naročila, merilo za dodelitev naročila. Poleg tega bi imela pri javnih naročilih lahko prednost vozila, ki spoštujejo nove standarde Euro. S čim hitrejšim prehodom na uporabo čistejših vozil bi se prav tako izboljšala kakovost zraka v mestnih območjih.“

(9)

Poročilo skupine na visoki ravni CARS 21 z dne 12. decembra 2005 je podprlo pobudo Komisije, da predstavi predlog o spodbujanju čistih in energetsko učinkovitih vozil, če je celosten pristop tehnološko nevtralen in temelji na rezultatih ter vključuje proizvajalce vozil, dobavitelje nafte ali goriv, serviserje, stranke ali voznike in javne organe.

(10)

Skupina za konkurenčnost, energijo in okolje na visoki ravni je v svojem poročilu z dne 27. februarja 2007 priporočila, da bi morala zasebna in javna naročila upoštevati stroške, ki nastanejo med celotno življenjsko dobo vozila, s poudarkom na energetski učinkovitosti. Države članice in EU morajo razviti in izdati smernice javnega naročanja o tem, kako preseči najnižjo ponudbo pri javnih naročilih bolj trajnostnih polizdelkov v skladu z Direktivo 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (5) in Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (6).

(11)

Namen te direktive je spodbujati trg čistih in energetsko učinkovitih vozil za cestni prevoz, zlasti pa (zaradi občutnega vpliva na okolje) vplivati na trg standardiziranih vozil, ki se proizvajajo v večjih količinah, kot so osebni avtomobili, avtobusi in tovornjaki, z zagotavljanjem ravni povpraševanja po čistih in energetsko učinkovitih vozilih za cestni prevoz, ki bo dovolj velika, da bo proizvajalce in industrijo spodbudila k naložbam v nadaljnji razvoj vozil z majhno porabo energije ter nizkimi emisijami CO2 in onesnaževal.

(12)

Države članice bi morale nacionalne, regionalne ali lokalne pogodbene organe in naročnike ter operaterje, ki zagotavljajo storitve javnega potniškega prevoza, obvestiti o določbah v zvezi z nakupom čistih in energetsko učinkovitih vozil za cestni prevoz.

(13)

Čista in energetsko učinkovita vozila so sprva dražja od običajnih vozil. Če bi se pojavilo dovolj veliko povpraševanje po teh vozilih, bi bili lahko stroški zaradi ekonomije obsega nižji.

(14)

V tej direktivi se obravnava potreba po zagotavljanju podpore državam članicam v obliki pospeševanja in strukturiranja izmenjave znanja in najboljših praks za spodbujanje nakupa čistih in energetsko učinkovitih vozil.

(15)

Naročila vozil za storitve javnega prevoza imajo lahko velik vpliv na trg, če se na ravni Skupnosti uporabljajo usklajena merila.

(16)

Največji učinek na trg, skupaj z najboljšim razmerjem med stroški in koristmi, je mogoče ustvariti z obvezno vključitvijo stroškov za porabo energije, emisij CO2 in onesnaževal, ki nastanejo med življenjsko dobo vozila, kot merila za dodelitev naročila vozil za storitve javnega prevoza.

(17)

V skladu s področjem uporabe Direktive 2004/17/ES in Direktive 2004/18/ES ter ob njunem doslednem vključevanju v nacionalno zakonodajo, bi morala ta direktiva zajeti vozila za cestni prevoz, ki so jih kupili pogodbeni organi in naročniki, ne glede na to, ali so ti organi in naročniki javni ali zasebni. Poleg tega bi morala ta direktiva zajeti nakup vozil za cestni prevoz, ki se uporabljajo za storitve javnega potniškega prevoza prek javnih naročil storitev, kar bi dopuščalo državam članicam, da izločijo manjše nakupe in se s tem izognejo nepotrebnim upravnim bremenom.

(18)

V skladu z Direktivo 2007/46/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Okvirna direktiva) (7) in da bi se izognili nepotrebnim upravnim bremenom, bi morale države članice imeti možnost, da izvzamejo iz zahtev te direktive organe in operaterje, ko kupujejo vozila, načrtovana in izdelana za posebno uporabo.

(19)

Ta direktiva bi morala zagotoviti več možnosti za upoštevanje energetskih in okoljskih vplivov, kar bi organom in operaterjem, ki so že razvili metode, prilagojene lokalnim potrebam in razmeram, omogočilo, da te metode še naprej uporabljajo.

(20)

Vključitev porabe energije, emisij CO2 in onesnaževal v merila za dodelitev naročila ne prinaša višjih skupnih stroškov, temveč predvideva stroške, nastale med življenjsko dobo vozila, pri odločitvah o dodelitvi naročila. Pri tem pristopu, ki dopolnjuje zakonodajo na področju standardov Euro glede emisij, v kateri so določene zgornje meje emisij, je dejanska emisija onesnaževal denarno izražena, dodatnih standardov pa ni treba sprejeti.

(21)

Pri izpolnjevanju zahteve, da se energetski in okoljski vplivi upoštevajo z določitvijo tehničnih specifikacij, se pogodbene organe, naročnike in prevoznike spodbuja, da določijo specifikacije z višjo ravnjo energetske učinkovitosti in varstva okolja, kot je določena z zakonodajo Skupnosti, na primer z upoštevanjem prihodnjih standardov Euro, ki so že sprejeti, a še niso postali zavezujoči.

(22)

Študija ExternE (8), program Komisije „Clean Air for Europe (CAFE)“ (9) in študija HEATCO (10) so zagotovili podatke o stroških emisij CO2, dušikovih oksidov (NOx), nemetanskih ogljikovodikov (NMHC) in delcev. Da bi bil postopek dodelitve naročila enostaven, se upošteva trenutna vrednost stroškov.

(23)

V tej direktivi bi bilo treba določiti obseg stroškov za CO2 in emisije onesnaževal, kar bi po eni strani pogodbenim organom, naročnikom in operaterjem omogočilo, da upoštevajo svoje krajevne okoliščine, po drugi strani pa zagotavljajo ustrezno stopnjo usklajenosti.

(24)

Obvezna uporaba meril za naročila čistih in energetsko učinkovitih vozil ne izključuje vključitve drugih meril za dodelitev naročila. Prav tako ne preprečuje izbire predelanih vozil, ki se nadgradijo, da bi bila ekološko sprejemljivejša. Druga ustrezna merila za dodelitev naročila se prav tako lahko vključijo v naročila, za katera veljata direktivi 2004/17/ES ali 2004/18/ES, če so povezana z vsebino pogodbe, če na pogodbeni organ ali naročnika ne prenašajo neomejene svobode izbire, če so izrecno omenjena in če so v skladu s temeljnimi načeli Pogodbe.

(25)

Metoda izračunavanja operativnih stroškov emisij onesnaževal, ki nastanejo med življenjsko dobo vozila, pri odločitvah glede naročil vozil, vključno s številčnimi vrednostmi iz te direktive, ne vpliva na uporabo drugih predpisov Skupnosti v zvezi z zunanjimi stroški.

(26)

Pri pregledu in reviziji metode za izračun iz te direktive bi morali upoštevati ustrezne s tem povezane zakonodajne ukrepe Skupnosti ter si prizadevati za skladnost z njimi.

(27)

Ko se morajo pogodbeni organi ali naročniki odločiti o naročilu čistih in energetsko učinkovitih vozil za cestni prevoz, bi morali poleg številnih meril za dodelitev naročila upoštevati tudi merila za dodelitev naročila, ki se nanašajo na energijo in okolje.

(28)

Ta direktiva pogodbenim organom in naročnikom ne bi smela preprečiti, da bi dali prednost najnovejšim standardom Euro glede emisij onesnaževal pri nakupu vozil za storitve javnega prevoza, še preden ti standardi postanejo obvezni. Prav tako ne bi smela preprečiti pogodbenim organom in naročnikom, da dajo prednost alternativnim gorivom, npr. vodiku, utekočinjenemu zemeljskemu plinu (LPG), stisnjenemu zemeljskemu plinu (CNG) in biogorivom, če se upoštevajo energetski in okoljski vplivi v življenjski dobi.

(29)

Treba bi bilo razviti standardizirane preskusne postopke Skupnosti za dodatne kategorije vozil, da bi tako izboljšali preglednost in primerljivost podatkov o proizvajalcu. Proizvajalce bi bilo treba spodbujati k navajanju podatkov o porabi energije, emisijah CO2 in emisijah onesnaževal, predvidenih za celotno življenjsko dobo vozil.

(30)

Možnost javne podpore za nakup čistih in energetsko učinkovitih vozil za cestni prevoz, vključno z naknadno vgradnjo motorjev in rezervnih delov v vozila, ki presegajo obvezne okoljevarstvene zahteve, je priznana v Smernicah Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja (11) in Uredbi Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) (12). S tem v zvezi so ustrezne tudi smernice, vključene v sporočilo Komisije z naslovom „Smernice Skupnosti o državnih pomočeh za prevoznike v železniškem prometu“ (13), zlasti opomba 1 k točki 34 in opomba 3 k točki 36. Vendar pa se bodo določbe Pogodbe, zlasti člena 87 in 88 Pogodbe, za tako javno podporo še naprej uporabljale.

(31)

Možnost javne podpore za spodbujanje razvoja infrastrukture, potrebne za distribucijo alternativnih goriv je priznana v smernicah Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja. Vendar pa se bodo določbe Pogodbe, zlasti člena 87 in 88 Pogodbe, za tako javno podporo še naprej uporabljale.

(32)

Nakup čistih in energetsko učinkovitih čistih vozil za cestni prevoz je priložnost za mesta, ki želijo tržiti svojo okoljsko ozaveščenost. V zvezi s tem je pomembno, da se na internetu razkrijejo informacije o javnih naročilih v skladu s to direktivo.

(33)

Treba bi bilo spodbujati, da se na internetu objavijo ustrezne informacije glede finančnih instrumentov, ki so v državah članicah na voljo za mobilnost v mestih in za spodbujanje čistih in energetsko učinkovitih vozil za cestni prevoz.

(34)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (14).

(35)

Komisiji bi bilo treba zlasti podeliti pooblastila za prilagoditev podatkov za izračun operativnih stroškov, ki nastanejo med življenjsko dobo vozil za cestni prevoz, inflaciji in tehničnemu napredku. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(36)

Ker ciljev te direktive, in sicer spodbujanja čistih in energetsko učinkovitih vozil ter izboljšanja prispevka prometnega sektorja okoljskim, podnebnim in energetskim politikam Skupnosti, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči in jih je zato, da bi ustvarili kritično maso vozil za stroškovno učinkovit razvoj evropske industrije, lažje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je določeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvira, ki je potreben za dosego teh ciljev.

(37)

Države članice in Komisija bi morale še naprej spodbujati čista in energetsko učinkovita vozila za cestni prevoz. V zvezi s tem bi lahko imeli pomembno vlogo nacionalni in regionalni operativni programi, kakor so opredeljeni v Uredbi Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (15). Poleg tega bi lahko programi Skupnosti, kot sta Civitas in Pametna energija za Evropo, prispevali k izboljšanju mobilnosti v mestih, obenem pa zmanjšali njene škodljive učinke.

(38)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (16) se države članice spodbuja, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo in objavijo svoje tabele, ki naj kolikor mogoče nazorno prikazujejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos –

(a)

pogodbenih organov ali naročnikov, če so zavezani k uporabi postopka oddaje javnih naročil iz direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES;

(b)

operaterjev za izvajanje obveznosti javnih služb na podlagi javnega naročila storitev v smislu Uredbe (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza (17), ki presega mejno vrednost, ki jo določijo države članice, in ne presega mejnih vrednosti iz direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES.

1.

„pogodbeni organi“ pomenijo naročnike, kakor so opredeljeni v členu 2(1)(a) Direktive 2004/17/ES in členu 1(9) Direktive 2004/18/ES;

2.

„naročniki“ pomenijo naročnike iz člena 2(2) Direktive 2004/17/ES;

3.

„vozilo za cestni prevoz“ pomeni vozilo, vključeno v kategorije vozil iz razpredelnice 3 v Prilogi.

(a)

porabo energije;

(b)

emisije CO2; in

(c)

emisije NOx, NMHC in delce.

(a)

z določitvijo tehničnih specifikacij za energetsko in okoljsko sprejemljivost v dokumentaciji za nakup vozil za cestni prevoz glede vsakega od obravnavanih vplivov ter glede morebitnih dodatnih vplivov na okolje; ali

(b)

z upoštevanjem energetskih in okoljskih vplivov pri odločitvi za nakup, pri čemer:

(a)

Operativni stroški porabe energije za delovanje vozila, ki nastanejo med življenjsko dobo vozila, se izračunajo po naslednji metodologiji:

(b)

Operativni stroški emisij CO2, ki nastanejo med življenjsko dobo vozila pri njegovem delovanju, se izračunajo s pomnožitvijo kilometrine, prevožene med življenjsko dobo vozila, in po potrebi z upoštevanjem že prevožene kilometrine, v skladu z odstavkom 3 in emisij CO2 v kilogramih na kilometer v skladu z odstavkom 2 ter cene za kilogram iz obsega, določenega v tabeli 2 v Prilogi.

(c)

Operativni stroški emisij onesnaževal iz tabele 2 v Prilogi, ki nastanejo med življenjsko dobo vozila pri njegovem delovanju, se izračunajo s seštevanjem operativnih stroškov emisij NOx, NMHC in delcev. Operativni stroški za vsako onesnaževalo, ki nastanejo med življenjsko dobo vozila, se izračunajo s pomnožitvijo kilometrine, prevožene v življenjski dobi vozila, in po potrebi z upoštevanjem že prevožene kilometrine, v skladu z odstavkom 3 in emisij v gramih na kilometer v skladu z odstavkom 2 ter ustrezne cene za gram iz tabele 2 v Prilogi. Stroški so vzeti iz povprečnih vrednosti Skupnosti, določenih v tabeli 2 v Prilogi.

Pogodbeni organi, naročniki in operaterji iz člena 3 lahko uporabijo višje stroške, če ti stroški ne presegajo ustreznih vrednosti iz tabele 2 v Prilogi pomnožene s faktorjem 2.

15.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/13

(1)

Po prejetju informacij in nato pritožbe v zvezi z deželnim zakonom št. 14 dežele Furlanije - Julijske krajine z dne 20. avgusta 2003 o odobritvi sredstev za tržaško in goriško trgovinsko zbornico za pokrivanje potreb po krmi v vzrejnih obratih, ki jih je prizadela suša leta 2003, so Službe Komisije z dopisom z dne 2. aprila 2004 italijanske organe zaprosile za pojasnila na to temo.

(2)

Italijanski organi so imeli štiri tedne časa za sporočanje zahtevanih informacij, ker pa v tem času ni bilo nobenega odgovora, so službe Komisije z dopisom z dne 26. maja 2004 italijanskim organom poslale opomin.

(3)

Z dopisom z dne 10. junija 2004, registriranim dne 15. junija 2004, je Stalno predstavništvo Italijanske republike pri Evropski uniji službam Komisije poslalo dopis italijanskih organov, v katerem izjavljajo, da sta trgovinski zbornici iz Trsta in Gorice poslali dve sporočili, prvo z dne 30. septembra 2003 in drugo z dne 12. marca 2004, v katerih sta pojasnili, zakaj je bilo treba objaviti poziv za prijavo interesa za pomoč, predvideno v 6. členu omenjenega zakona, in o tem obvestiti Komisijo.

(4)

Na podlagi navedenih podatkov so službe Komisije v dopisu z dne 28. junija 2004 od italijanskih organov zahtevale, da pošljejo besedili omenjenih sporočil in besedili objav za prijavo interesa, ki sta jih pripravili trgovinski zbornici. Službe sprašujejo tudi o dodeljeni pomoči in če je bila dodeljena, o podrobnostih glede višine pomoči in načina dodelitve.

(5)

Z dopisom z dne 27. septembra 2004, registriranim 29. septembra 2004, je Stalno predstavništvo Italijanske republike pri Evropski uniji službam Komisije poslalo besedila in podatke, zahtevane v dopisu z dne 28. junija 2004.

(6)

Iz navedenih podatkov je jasno, da je bil poziv za prijavo interesa trgovinske zbornice iz Trsta že objavljen, torej ima že posledice, in da pomoč, ki bi jo trgovinski zbornici lahko dodelili ali sta jo dodelili, ni zajeta v določbah splošnega sistema pomoči trgovinskih zbornic, ki jih je sprejela Komisija v okviru dokumentacije pomoči št. 241/01, zato so službe Komisije odprle novo nepriglašeno dokumentacijo s številko NN 69/04.

(7)

Z dopisom z dne 12. novembra 2004 so službe Komisije od italijanskih organov zahtevale dodatne podatke o zadevnih pomočeh.

(8)

Istega dne je Komisija prejela dopis italijanskih organov z dopolnili podatkov, zahtevanih v dopisu z dne 28. junija 2004 (glej uvodno izjavo 4).

(9)

V dopisu z dne 6. januarja 2005, registriranim 11. januarja 2005, je Stalno predstavništvo Italijanske republike pri Evropski uniji Komisiji poslalo dopis italijanskih organov, v katerem so zaprosili za podaljšanje odobrenega roka, da bi v tem času poslali dodatne podatke o zadevni pomoči, kar bi omogočilo ponoven pregled deželne zakonodaje.

(10)

Službe Komisije so z dopisom 25. januarja 2005 odobrile podaljšanje roka za en mesec.

(11)

Z dopisom z dne 21. februarja 2005 je Stalno predstavništvo Italijanske republike pri Evropski uniji Komisiji poslalo dopis italijanskih organov, v katerem so slednji poudarili, da trgovinska zbornica iz Gorice ni izvedla predvidenih pomoči in jih je opustila (dopisu je bil kot dokazilo priložen sklep trgovinske zbornice).

(12)

Z dopisom z dne 28. februarja 2005, registriranim 1. marca 2005 in z dopisom z dne 30. marca 2005, registriranim 31. marca 2005, je Stalno predstavništvo Italijanske republike pri Evropski uniji Komisiji poslalo dodatne informacije o pomoči, ki jo je dodelila trgovinska zbornica iz Trsta.

(13)

Z dopisom z dne 22. julija 2005 (1) je Komisija obvestila Italijo o odločitvi, da v skladu s členom 88(2) Pogodbe sproži postopek glede pomoči za nakup krme, predvidenim v 6. členu deželnega zakona št. 14 z dne 20. avgusta 2003, predmet poziva za prijavo interesa, ki ga je objavila trgovinska zbornica iz Trsta.

(14)

Odločitev o začetku postopka, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2). Komisija je pozvala zainteresirane stranke k predložitvi pripomb v zvezi z zadevnimi ukrepi.

(15)

Komisija ni prejela pripomb zainteresiranih strank.

(16)

V 6. členu deželnega zakona Furlanije - Julijske krajine št. 14 z dne 20. avgusta 2003 (v nadaljnjem besedilu: deželni zakon št. 14), je določeno, da so lokalni upravni organi pooblaščeni za odobritev izrednega financiranja za Trgovinsko, industrijsko, obrtno in kmetijsko zbornico iz Trsta v višini 170 000 EUR in za Trgovinsko, industrijsko, obrtno in kmetijsko zbornico iz Gorice v višini 80 000 EUR, za obvladovanje posebnih potreb, povezanih s krmo živine v živinorejskih gospodarstvih, ki jih je prizadela suša leta 2003 in so na območjih brez skupnih namakalnih sistemov.

(17)

Poziv za prijavo interesa, ki ga je objavila trgovinska zbornica iz Trsta, predvideva finančno pomoč živinorejskim gospodarstvom v pokrajini Trst, ki jih je prizadela suša v letu 2003 z zmanjšanjem proizvodnje za najmanj 20 % v območjih z omejenimi zmožnostmi in 30 % v drugih, zaradi pomanjkanja možnosti namakanja obdelovalnih površin, saj na območju ni skupnih namakalnih sistemov. Ta pomoč je namenjena nakupu potrebne krme za prehrano živali.

(18)

Pomoč se nakaže po predložitvi računov o nakupu krme med 1. majem in 20. novembrom 2003 in zajema količino krme, ki je potrebna za pokrivanje izračunane prehrambene potrebe na glavo živine v gospodarstvu kmetijskega posestnika. Za glave živine se štejejo govedo, drobnica in konji iz vzreje za zakol ali za delo; pri živalih za zakol se upoštevajo samo živali iz reje pri kmetijskih posestnikih, katerih glavna dejavnost je kmetovanje in pri neposrednih kmetovalcih, vpisanih pri italijanskem zavodu za socialno varnost (Istituto Nazionale per la Previdenza Sociale – INPS) za kmetijski sektor. Pojem „krma“ pomeni kakršno koli posušeno seno.

(19)

Pomoč se lahko dodeli do izčrpanja sredstev, namenjenih za ta namen; upravičena so podjetja v pokrajini Trst, ki predložijo zahtevek.

(20)

Povračilo je omejeno na največjo količino 1 500 kg na glavo živine. Referenčna cena za obračun pomoči je 20,00 EUR brez DDV. Če število zahtevkov preseže napovedi, se individualna pomoč na glavo živine sorazmerno zmanjša.

(21)

Če upravičeni živinorejci zaprosijo in dobijo druge oblike pomoči za izgubo nastalo zaradi suše leta 2003, se znesek pomoči, predviden v pozivu za prijavo interesa, posledično zmanjša.

(22)

Komisija je sprožila postopek, predviden v členu 88(2) Pogodbe, saj dvomi o združljivosti ukrepov za zadevno pomoč s skupnim trgom. Dvomi izhajajo iz naslednjega:

(23)

Z dopisom z dne 26. septembra 2005, registriranim 27. septembra 2005, je Stalno predstavništvo Italijanske republike pri Evropski uniji po začetku formalnega postopka v skladu s členom 88(2) Pogodbe glede zadevne pomoči Komisiji poslalo pripombe italijanskih organov.

(24)

V navedenih pripombah italijanski organi pojasnjujejo predvsem, da je bila suša iz leta 2003 v deželi Furlaniji - Julijski krajini z odlokom predsednika dežele št. 0329/Pres. z dne 16. septembra 2003 označena za „neugodne vremenske razmere“, kar so potrdili meteorologi iz meteorološke postaje; to je bilo obrazloženo v dokumentaciji o državni pomoči predloženi Komisiji, ki jo je Komisija tudi potrdila (dokumentacija št. 262/04).

(25)

Italijanski organi priznavajo, da metoda izračunavanja za nastale izgube kmetovalcev iz pokrajine Trst, ki jo je uporabila trgovinska zbornica iz Trsta, ni v skladu z določbami iz točke 11.3 smernic. Italijanski organi poudarjajo, da je po začetku formalnega postopka v skladu s členom 88(2) Pogodbe trgovinska zbornica iz Trsta preverila pragove izgub proizvodnje vseh gospodarstev upravičenih pomoči (43 gospodarstev) na podlagi primerjave podatkov povprečne vrednosti proizvodnje krme v triletnem obdobju 2000–2002, v katerem se ni izplačevalo nadomestil za izgube zaradi neugodnih vremenskih razmer, in proizvedene krme v letu 2003. Po mnenju navedenih organov so dobljeni podatki omogočili ugotovitve, da so bile izgube v vsakem primeru višje od najnižjih predvidenih za pridobitev pomoči (20 % v območjih z omejenimi zmožnostmi in 30 % v drugih).

(26)

Italijanski organi dodajajo, da so poskrbeli za izračun zneska pomoči, ki bi ga lahko dodelili ob upoštevanju smernic. Za to so uporabili podatke iz sklepa deželne vlade št. 1535 z dne 23. maja 2003 glede povprečne količine in povprečne cene krme za triletno obdobje 2000–2002. Dobljeni vrednosti so odšteli dejansko proizvodnjo, ki jo je prijavilo posamezno gospodarstvo za leto 2003, ter pomnožili s povprečno ceno zadevnega leta. Italijanski organi so zapisali vse izračune v preglednico, ki vsebuje zneske nakazanih pomoči, zneske pomoči, upravičenih ob upoštevanju smernic, in zneske de minimis pomoči, ki se jih še lahko dodeli upravičencem do pomoči v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1860/2004 z dne 6. oktobra 2004 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za de minimis pomoči v kmetijskem in ribiškem sektorju (4). Iz navedene preglednice je razvidno, da sta pri združevanju de minimis pomoči in pomoči, dodeljene v skladu s smernicami, samo dva kmetovalca prejela previsoko nadomestilo za nastale izgube; italijanski organi so že poskrbeli za vračilo.

(27)

Glede drugih dvomov Komisije v okviru začetka formalnega postopka v skladu s členom 88(2) Pogodbe pa italijanski organi pojasnjujejo, da zadevni upravičenci niso prejeli neposredne pomoči za krmo, še manj pa morebitnih odškodninskih zneskov. Poudarjajo tudi, da so upravičenci imeli stroške, povezane z obiranjem in prevozom pridelka, saj so vseeno pridelali nekaj krme.

(28)

Italijanski organi izjavljajo tudi, da so vsi kmetovalci, upravičeni do zadevne pomoči, prejeli informacije o začetku formalnega postopka v skladu s členom 88(2) Pogodbe o zadevnih ukrepih.

(29)

Člen 87(1) Pogodbe ES navaja, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, v kolikor vpliva na trgovino med državami članicami. Pomoč, predvidena z deželnim zakonom št. 14 ustreza tej opredelitvi, saj gre za pomoč, ki jo dodeli lokalni organ in podpira nekatere proizvodnje (živinorejo, saj nakup krme omogoča prehrano živali), ki lahko privedejo do izkrivljanja konkurence ter vplivajo na trgovanje znotraj Skupnosti ob upoštevanju vloge, ki jo ima Italija v zadevnih proizvodnjah (na primer: po podatkih EU je Italija leta 2006 proizvedla 13,3 % govejega mesa, kar jo postavlja na tretje mesto med proizvajalci govejega mesa).

(30)

V primerih, predvidenih v členu 87(2) in (3) Pogodbe, so lahko nekateri ukrepi izjemoma združljivi s skupnim trgom.

(31)

V obravnavanem primeru je ob upoštevanju narave zadevne pomoči (pomoč v obliki odškodnine za kmetovalce, ki so imeli škodo zaradi neugodnih vremenskih razmer) edina uporabna izjema iz člena 87(3)(c) Pogodbe, na podlagi katere se lahko šteje za s skupnim trgom združljivo pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev tako, da bi bili v nasprotju s skupnimi interesi (izjema iz člena 87(2)(b) Pogodbe se uporablja v primeru pravih naravnih nesreč in ne v naravnim nesrečam podobnih dogodkih); kot je zapisano v smernicah, je Komisija vedno trdila, da suša sama po sebi ne velja za naravno nesrečo v skladu s členom 87(2)(b) Pogodbe.

(32)

Da bi lahko uporabili navedeno izjemo, je treba zadevno pomoč, ki je protizakonita v skladu s členom 1(f) Uredbo Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 (zdaj člen 88) Pogodbe ES (5), proučiti na podlagi objektivnih kriterijev, določenih v normativnih instrumentih, v uporabi, ko je bila dodeljena pomoč, skladno s Sporočilom Komisije o določitvi pravil, ki se uporabljajo za ocenjevanje nezakonite državne pomoči (6).

(33)

V tem primeru so za zadevno pomoč v trenutku dodelitve primerna pravila iz točke 11.3 smernic. V skladu z navedeno točko:

(34)

Glede upoštevanja prvih dveh pogojev Komisija ugotavlja, da so italijanski organi potrdili sušo na podlagi ustreznih meteoroloških podatkov. Kar zadeva količino škode, ki je posledica navedenih neugodnih vremenskih razmer Komisija ugotavlja, da italijanski organi sami priznavajo, da metoda izračuna nastale izgube kmetovalcev v pokrajini Trst ni v skladu z določbami iz točke 11.3 smernic. Komisija lahko le potrdi izjavo, saj poziv za prijavo interesa, ki ga je objavila trgovinska zbornica iz Trsta predvideva zgolj prag izgube nad katerim je upravičena pomoč, brez pojasnil o načinu določanja zadevne izgube.

(35)

Glede na zgoraj navedeno je iz podatkov, ki so jih poslali italijanski organi po začetku formalnega postopka v skladu s členom 88(2) Pogodbe, razvidno, da so z uporabo metode iz točke 11.3 smernic v tem primeru, ko so po primerjavi med povprečno proizvodnjo krme v obdobju 2000–2002 (v letih, ko se ni izplačevalo nadomestil za izgube zaradi neugodnih vremenskih razmer) in proizvodnjo krme v letu 2003, izgube višje od najnižjega predvidenega praga za upravičenost pomoči (20 % v območjih z omejenimi zmožnostmi in 30 % v drugih) za vsako posamezno gospodarstvo, kateremu je dodeljeno nadomestilo.

(36)

Glede metode izračuna zadevne pomoči (torej upoštevanje tretjega zgoraj navedenega pogoja) Komisija opaža, da uporabljena metoda v tem primeru ne ustreza metodi predvideni v smernicah, saj so bila izplačila izvedena na osnovi predloženih računov za nakup krme med 1. majem in 20. novembrom 2003, potrebne za pokrivanje običajnih prehrambenih potreb za glave živine gospodarstva, medtem ko v skladu s smernicami znesek dodeljene pomoči ne sme preseči vrednosti povprečne proizvodnje v normalnem letu, pomnožene s povprečno ceno istega obdobja, od katere se odšteje dejansko proizvodnjo leta neugodnih vremenskih razmer, pomnoženo s povprečno ceno tistega leta.

(37)

Iz podatkov, ki so jih poslali italijanski organi po začetku formalnega postopka v skladu s členom 88(2) Pogodbe, je razvidno, da je z metodo izračuna, uporabljeno v trgovinski zbornici iz Trsta, v nekaterih primerih (12 od 43) plačilo pomoči v višjem znesku kot bi bilo z uporabo metode, predvidene v smernicah.

(38)

Glede na to, da je izračun trgovinske zbornice iz Trsta v več kot 25 % primerih višji od zneskov pomoči, ki so upravičeni v skladu s točko 11.3 smernic, Komisija ne more sprejeti zgoraj navedene metode.

(39)

Glede drugih pogojev iz točke 11.3 smernic (in torej upoštevanje četrtega in petega zgoraj navedenega pogoja) se Komisija seznanja s podatki, ki so jih poslali italijanski organi, z razlago, da zadevni upravičenci niso bili deležni neposredne pomoči za krmo niti morebitnih zneskov iz naslova zavarovanja ter da so upravičenci imeli stroške, povezane z obiranjem in prevozom pridelka, saj so vseeno pridelali nekaj krme. Ta pojasnila nakazujejo na to, da zgoraj navedeni pogoji v konkretnem primeru niso ustrezni.

(40)

Glede na zgoraj navedena mnenja Komisija ne more sprejeti, da so vsi pogoji iz točke 11.3 smernic zadovoljeni, saj je iz uvodne izjave 38 jasno, da so z metodo izračuna pomoči, ki jo je uporabila trgovska zbornica iz Trsta, v velikem številu primerov rezultati višji od zneskov, ki bi jih lahko nakazali, če ne bi bilo prekomernih nadomestil.

(41)

Pomoč, ki jo je dodelila trgovinska zbornica iz Trsta za nakup krme zaradi posledic suše leta 2003, ne more uporabiti izjeme iz člena 87(3)(c) Pogodbe, za delež, ki presega znesek, ki bi lahko bil zajet v zgoraj navedeni izjemi, če bi bila uporabljena metoda izračuna pomoči, predvidena v točki 11.3 smernic. Del pomoči, ki ne presega navedenega zneska je združljiv s skupnim trgom, saj zadovoljuje vse pogoje, predvidene s smernicami.

(42)

Člen 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 določa, da če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč. Italija mora torej poskrbeti za vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne dodeljeno pomoč. V skladu z določbami iz točke 42 Sporočila Komisije „Za učinkovito izvajanje odločb Komisije, ki od držav članic zahtevajo dosego vračila nezakonite in nezdružljive državne pomoči“ (7) ima Italija štiri mesece časa od začetka veljavnosti te odločbe, da izvede navedene določbe. Pomoč, ki se izterja, mora vključevati obresti, izračunane v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (8).

(43)

Vendar pa za vsako pomoč, dodeljeno na podlagi trenutnih shem pomoči in ki ob trenutku dodelitve izpolnjuje pogoje, predvidene s pravilnikom Komisije, sprejetim na podlagi člena 2 Uredbe Sveta (ES) št. 994/98 (9) (de minimis pravila), v skladu s členom 87(1) Pogodbe velja, da ni državna pomoč.

(44)

Točka 49 Sporočila Komisije „Za učinkovito izvajanje odločb Komisije, ki od držav članic zahtevajo dosego vračila nezakonite in nezdružljive državne pomoči“ določa, da za točno višino pomoči, ki jo morajo posamezniki vrniti v okviru shem držav članic, lahko slednje uporabijo de minimis pogoje, ki veljajo v trenutku dodelitve nezakonite in nezdružljive pomoči, ki so predmet odločbe o vračilu.

(45)

Ko je trgovinska zbornica iz Trsta dodeljevala pomoč, še ni bilo skupnostnih pravil za dodeljevanje de minimis pomoči za kmetijski sektor.

(46)

Prve določbe Skupnosti, ki so bile sprejete v zvezi s tem, so vsebovane v Uredbi (ES) št. 1860/2004.

(47)

Skladno z Uredbo (ES) št. 1860/2004 pomoč, ki ne presega 3 000 EUR za obdobje treh let na posameznika (navedeni znesek zajema de minimis pomoč, do katerega je upravičeno podjetje), ne vpliva na izmenjavo med državami članicami, ne izkrivlja ali grozi, da bi izkrivila konkurenco, ter zato ne spada v člen 87(1) Pogodbe.

(48)

V skladu s členom 5 Uredbe (ES) št. 1860/2004 se uporablja isto načelo za pomoč, dodeljeno pred začetkom veljavnosti navedene Uredbe, če izpolnjujejo vse pogoje, predvidene v členih 1 in 3.

(49)

V tem primeru se upošteva, da posamezne pomoči, ki ne presegajo 3 000 EUR, ne veljajo za državne pomoči v skladu s členom 87(1) Pogodbe, če so v trenutku, ko so bile dodeljene, v skladu z določbami iz členov 1, 2 in 3 Uredbe (ES) št. 1860/2004. Zgoraj navedeno se uporablja zgolj za resnično izplačane zneske v okviru zadevne sheme, ki ne presegajo 3 000 EUR. Italijanski organi ne morejo izjaviti, da se število primerov izterjatve lahko omeji tako, da se v 12 primerih prekomernega nadomestila zgolj odšteje znesek, ki bi ga upravičenec prejel v skladu z Uredbo (ES) št. 1860/2004, saj če je znesek pomoči, dodeljen v zadevni shemi, višji od najvišjega dovoljenega de minimis zneska, taka pomoč ni skladna z določili iz Uredbe o de minimis izplačilih, niti za del, ki ne presega najvišjega dovoljenega zneska –

(a)

skupni znesek (glavnica in obresti na terjatev), ki ga je treba izterjati od vsakega upravičenca;

(b)

podroben opis že sprejetih in načrtovanih ukrepov za uskladitev s to odločbo;

(c)

dokumente, ki dokazujejo, da je bilo upravičencem naročeno, naj vrnejo pomoč.

15.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/20

(1)

Po preiskavi v zvezi s pregledom, izvedeni v skladu s členom 11(2) osnovne uredbe („preiskava v zvezi s pregledom“), je Svet z Uredbo (ES) št. 1683/2004 (2) uvedel dokončno protidampinško dajatev na uvoz glifosata s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki se zdaj uvršča pod oznaki KN ex 2931 00 95 (oznaka TARIC 2931009582) in ex 3808 93 27 (oznaka TARIC 3808932719) (zadevni izdelek), razširjeno na uvoz glifosata, poslanega iz Malezije (ne glede na to, ali je kot država njegovega porekla deklarirana Malezija ali ne) (oznaki TARIC 2931009581 in 3808932711), z izjemo glifosata, ki ga proizvaja Crop Protection (M) Sdn. Bhd., Lot 746, Jalan Haji Sirat 4 ½ Miles, off Jalan Kapar, 42100 Klang, Selangor Darul Ehsan, Malezija (dodatna oznaka TARIC A 309) in razširjeno na uvoz glifosata, poslanega iz Tajvana (ne glede na to, ali je kot država njegovega porekla deklariran Tajvan ali ne) (oznaki TARIC 2931009581 in 3808932711), z izjemo glifosata, ki ga proizvaja Sinon Corporation, No. 23, Sec. 1, Mei Chuan W. Rd, Taichung, Tajvan (dodatna oznaka TARIC A 310). Stopnja protidampinške dajatve znaša 29,9 %.

(2)

Združenje uporabnikov in distributerjev zadevnega izdelka AUDACE je predložilo informacije o spremembi tržnih razmer, do katere je prišlo po obdobju preiskave zaradi izteka ukrepa (tj. od 1. januarja 2002 do 31. decembra 2002), in zatrjevalo, da bi lahko takšne spremembe upravičile opustitev trenutno veljavnih ukrepov v skladu s členom 14(4) osnovne uredbe. Komisija je preučila, ali je opustitev utemeljena.

(3)

Člen 14(4) osnovne uredbe določa morebitno opustitev protidampinških ukrepov v interesu Skupnosti, če so se tržne razmere začasno spremenile v taki meri, da ni verjetno, da bi se zaradi take opustitve škoda ponovila, pod pogojem, da je industrija Skupnosti imela možnost, da predloži pripombe in da se te upoštevajo. Člen 14(4) še natančneje določa, da se zadevni protidampinški ukrepi lahko kadar koli ponovno uvedejo, če razlogi za opustitev ne veljajo več.

(4)

V zvezi z industrijo Skupnosti je treba opozoriti, da se je njen položaj v prvi polovici leta 2008 izboljšal. Zaradi velikega povišanja cen na trgu Evropske unije, povečanja obsega in vrednosti prodaje ter razmeroma stabilnih proizvodnih stroškov, se je dobiček, izražen v odstotkih od prodaje, znatno povečal. Ta pozitivna gibanja so potrdili nedavni podatki o glavnem proizvajalcu Skupnosti, na katerega odpade večina proizvodnje in obsega prodaje te panoge v Skupnosti. Na podlagi trenutno dosegljivih tržnih informacij se ne pričakuje, da se bodo te razmere v primeru opustitve ukrepov bistveno spremenile.

(5)

Panoga v Skupnosti je potrdila, da trenutno ostaja raven njenih cen na trgu Evropske unije na splošno nespremenjena, čeprav so se izvozne cene iz Ljudske republike Kitajske od julija 2008 bistveno znižale.

(6)

Povečane proizvodne zmogljivosti in proizvodnja v Ljudski republiki Kitajski bi lahko imele srednjeročno ali dolgoročno negativen učinek na cene glifosata v Evropski uniji. Vendar sedanje informacije kažejo, da naj bi ta učinek rastoče svetovno povpraševanje znatno oslabilo.

(7)

Na voljo ni nobenih podatkov o tem, zakaj opustitev ne bi bila v interesu Skupnosti.

(8)

Glede na začasne spremembe tržnih razmer in zlasti trenutne ravni cen na trgu Skupnosti, skupaj z visokimi stopnjami dobička te panoge v Skupnosti navkljub znižanju izvoznih cen iz Ljudske republike Kitajske v zadnjih mesecih, se šteje, da ni verjetno, da bi se škoda zaradi uvoza zadevnega izdelka s poreklom iz Ljudske republike Kitajske zaradi opustitve ukrepov ponovila. Zato se v skladu s členom 14(4) osnovne uredbe predlaga opustitev veljavnih ukrepov za devet mesecev.

(9)

V skladu s členom 14(4) osnovne uredbe je Komisija obvestila to panogo v Skupnosti o svoji nameri, da začasno opusti veljavne protidampinške ukrepe. Panoga v Skupnosti je imela možnost, da predloži pripombe in da se te upoštevajo.

(10)

Komisija zato meni, da so vse zahteve za opustitev protidampinške dajatve, uvedene za zadevni izdelek, izpolnjene v skladu s členom 14(4) osnovne uredbe. Zato je treba protidampinško dajatev, uvedeno z Uredbo (ES) št. 1683/2004, opustiti za obdobje devetih mesecev.

(11)

Če se pozneje spremenijo okoliščine, ki so pripeljale do opustitve, lahko Komisija s preklicem opustitve protidampinških dajatev nemudoma ponovno vzpostavi protidampinške ukrepe –

15.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/22

(1)

Pretirano tveganje v industriji finančnih storitev, še zlasti v bankah in investicijskih podjetjih, je prispevalo k propadu finančnih podjetij in sistemskim težavam v državah članicah in po svetu. Te težave so se razširile na preostalo gospodarstvo in povzročile visoke stroške za družbo.

(2)

Čeprav neustrezna plačna praksa ni glavni vzrok finančne krize, ki se je začela širiti v letih 2007 in 2008, je po soglasnem mnenju ta praksa tudi spodbudila pretirana tveganja v industriji finančnih storitev in s tem prispevala k velikim izgubam večjih finančnih podjetij.

(3)

Plačna praksa v večjem delu industrije finančnih storitev je v nasprotju z učinkovitim in dobrim obvladovanjem tveganja. Njen namen je bilo nagrajevanje uslužbencev s kratkoročnimi dobički in dajanje spodbud za nadaljevanje neupravičeno tveganih dejavnosti, ki so kratkoročno ustvarjale večji prihodek, čeprav so finančna podjetja dolgoročno izpostavljale večjim morebitnim tveganjem.

(4)

Načeloma bi bile spodbude za tveganje, ki jih je zagotavljala plačna praksa, skladne z dovoljenim tveganjem finančnega podjetja, če bi bili obvladovanje tveganja in sistemi nadzora močni in visoko učinkoviti. Vendar so vsi sistemi obvladovanja tveganja in nadzora omejeni in so lahko, kot je pokazala finančna kriza, neuspešni pri obravnavanju tveganj, ustvarjenih z neustreznimi spodbudami, zaradi vse večje zapletenosti tveganj in vrste načinov prevzema tveganja. Zato je preprosta funkcijska ločitev med poslovnimi enotami in uslužbenci, odgovornimi za obvladovanje tveganja in sistemov nadzora, potrebna, a nič več zadostna.

(5)

Ustvarjanje ustreznih spodbud v plačnem sistemu bi moralo zmanjšati obremenitev obvladovanja tveganja in povečati verjetnost, da ti sistemi postanejo znova učinkoviti. Zato je treba vzpostaviti načela o dobrih plačnih politikah.

(6)

Glede na konkurenčne pritiske v industriji finančnih storitev in na to, da veliko finančnih podjetij posluje čez mejo, je pomembno zagotoviti, da se načela o dobri plačni politiki dosledno uporabljajo v vseh državah članicah. Vendar je potrjeno, da je treba načela dobre plačne politike za večjo učinkovitost izvajati globalno in dosledno.

(7)

V sporočilu spomladanskemu Evropskemu svetu „Spodbujanje okrevanja evropskega gospodarstva“ (1) je Komisija predstavila svoj načrt za vzpostavitev in ohranitev stabilnega in zanesljivega finančnega sistema. V sporočilu je zlasti napovedala, da bo predložila novo priporočilo o prejemkih v sektorju finančnih storitev za izboljšanje obvladovanja tveganja v finančnih podjetjih in uskladitev plačnih spodbud z vzdržno rastjo.

(8)

V tem priporočilu so določena splošna načela plačne politike, ki veljajo v sektorju finančnih storitev in bi se morala uporabljati v vseh finančnih podjetjih, dejavnih v industriji finančnih storitev.

(9)

Ta splošna načela so lahko z vidika veljavnih predpisov in splošne prakse v industriji finančnih storitev pomembnejša za določene skupine finančnih podjetij kot za druge. Ta načela bi se morala uporabljati hkrati s katerim koli pravilom ali predpisom, ki ureja posebni finančni sektor. Še zlasti provizij posrednikov in zunanjih ponudnikov storitev pri dejavnostih, oddanih zunanjim izvajalcem, ne bi smeli obravnavati, saj so postopki nadomestila za to provizijo že delno vključeni v posamezne sisteme, še zlasti v Direktivi 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov (2) in Direktivi 2002/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. decembra 2002 o zavarovalnem posredovanju (3). Poleg tega to priporočilo ne vpliva na pravice, če je to primerno, socialnih partnerjev pri kolektivnih pogajanjih.

(10)

Pri finančnih podjetjih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu v smislu Direktive 2004/39/ES v eni ali več državah članicah, se to priporočilo uporablja poleg priporočila in skupaj s priporočilom Komisije 2004/913/ES z dne 14. decembra 2004 o spodbujanju ustreznega sistema prejemkov direktorjev javnih družb (4) in priporočilom Komisije 2009/385/ES z dne 30. aprila 2009, ki dopolnjuje priporočili 2004/913/ES in 2005/162/ES glede sistema prejemkov direktorjev javnih družb (5).

(11)

Plačna politika posameznega finančnega podjetja bi morala biti povezana tudi z velikostjo zadevnega podjetja ter naravo in zahtevnostjo njegovih dejavnosti.

(12)

Treba je sprejeti plačno politiko, osredotočeno na tveganja, ki je v skladu z učinkovitim obvladovanjem tveganja in ne povzroča pretirane izpostavljenosti tveganju.

(13)

Plačna politika bi morala vključevati tiste skupine uslužbencev, katerih strokovne dejavnosti materialno vplivajo na profil tveganja finančnega podjetja. Da bi se izognili pretirano tveganim spodbudam, je treba sprejeti posebne predpise o prejemkih teh skupin uslužbencev.

(14)

Namen plačne politike bi moral biti uskladitev osebnih ciljev uslužbencev z dolgoročnim interesom zadevnega finančnega podjetja. Ocena dela prejemka, ki je vezan na uspešnost, bi morala temeljiti na dolgoročnejši uspešnosti in upoštevati izredno tveganje, povezano z uspešnostjo. Oceno uspešnosti je treba določiti za večletni okvir, na primer za tri do pet let, za zagotovitev, da ocenjevanje temelji na dolgoročnejši uspešnosti in je dejansko plačilo dela plače, vezanega na uspešnost, razširjeno po celotnem poslovnem ciklu podjetja.

(15)

Finančna podjetja bi morala biti sposobna zahtevati povračilo variabilnega dela prejemka, dodeljenega za uspešnost na podlagi podatkov, ki so se pozneje izkazali za napačne.

(16)

Na splošno plačila, vezana na predčasno prekinitev pogodbe, ki se dodelijo na pogodbeni podlagi, ne bi smela biti nagrada za neuspešnost. Za direktorje finančnih podjetij, ki kotirajo na borzi, je treba uporabljati posebne določbe o odpravnini, določene v Priporočilu Komisije 2009/385/ES.

(17)

Da bi bila plačna politika usklajena s cilji, poslovno strategijo, vrednotami in dolgoročnimi interesi finančne institucije, je treba poleg finančne uspešnosti upoštevati tudi druge dejavnike, kot so skladnost s sistemi in kontrolami finančne institucije ter skladnost s standardi, ki urejajo odnos med strankami in vlagatelji.

(18)

Učinkovito upravljanje je nujno za dobro plačno politiko. Odločanje o plačni politiki finančnega podjetja bi moralo biti notranje pregledno in zasnovano tako, da preprečuje navzkrižja interesov in zagotavlja neodvisnost vključenih uslužbencev.

(19)

Upravljavski organ finančnega podjetja bi moral imeti dokončno odgovornost za oblikovanje plačne politike za celotno podjetje in spremljanje njenega izvajanja. Za zagotovitev potrebnega strokovnega znanja je treba v postopek vključiti nadzorne službe in, če je to primerno, kadrovske oddelke in strokovnjake. V oblikovanje in pregled izvajanja plačne politike je treba zlasti vključiti tudi nadzorne službe in jih ustrezno nagraditi, da bi pritegnili usposobljene posameznike in zagotovili njihovo neodvisnost od poslovnih enot, ki jih nadzirajo. Zakoniti revizor bi moral v okviru omejitev veljavnih obveznosti poročanja (nadzornemu) svetu ali revizijski komisiji poročati o večjih pomanjkljivostih v pregledu izvajanja plačne politike.

(20)

Nadzor oblikovanja in izvajanja plačne politike je verjetno učinkovitejši, če so deležniki finančnega podjetja, vključno s predstavniki zaposlenih, če je to primerno, ustrezno obveščeni o oblikovanju in spremljanju plačne politike ter vanj vključeni. Za to bi moralo finančno podjetje svojim deležnikom razkriti ustrezne informacije.

(21)

Izvajanje načel, določenih v tem priporočilu, je treba okrepiti z nadzornim pregledom na nacionalni ravni. Zato bi moral revizor v celovito oceno trdnosti finančnega podjetja vključiti oceno skladnosti plačne politike finančnega podjetja z načeli, določenimi v tem priporočilu.

(22)

Države članice morajo zagotoviti, da se za podružnice finančnih podjetij, ki imajo registriran sedež ali glavno upravo v tretji državi in poslujejo na ozemlju države članice, uporabljajo enaka načela plačne politike, kot se uporabljajo za finančna podjetja, ki imajo registriran sedež ali glavno upravo na ozemlju države članice.

(23)

To priporočilo bi se moralo uporabljati, ne da bi to vplivalo na ukrepe, ki bi jih države članice lahko sprejele v zvezi s plačno politiko finančnih podjetij, ki prejemajo državno pomoč.

(24)

Priglasitev ukrepov držav članic v skladu s tem priporočilom bi morala vsebovati jasno časovno obdobje, v katerem morajo finančna podjetja sprejeti plačne politike, skladne z načeli, določenimi v tem priporočilu –

1.1

Države članice morajo zagotoviti, da se načela iz oddelkov II, III in IV uporabljajo za vsa finančna podjetja, ki imajo registriran sedež ali glavno upravo na njenem ozemlju.

1.2

Države članice morajo zagotoviti, da se načela iz oddelkov II, III in IV uporabljajo za prejemke tistih skupin uslužbencev, katerih strokovne dejavnosti materialno vplivajo na profil tveganja finančnega podjetja.

1.3

Pri sprejemanju ukrepov kot zagotovila, da finančna podjetja izvajajo ta načela, morajo države članice upoštevati naravo, velikost in posebno področje dejavnosti zadevnega finančnega podjetja.

1.4

Države članice morajo načela iz oddelkov II, III in IV uporabljati za finančna podjetja individualno in konsolidirano. Načela o dobri plačni politiki je treba uporabljati na ravni skupine za matično podjetje in njegova odvisna podjetja, vključno s podjetji, ustanovljenimi v offshore finančnih središčih.

1.5

To poročilo ne velja za provizije posrednikov in zunanjih ponudnikov storitev pri dejavnostih, oddanih zunanjim izvajalcem.

2.1

„Finančno podjetje“ pomeni vsako podjetje, ne glede na njegov pravni status, regulirano ali ne, ki poklicno opravlja katero koli od naslednjih dejavnosti:

Finančno podjetje vključuje, a ni omejeno na kreditne institucije, investicijska podjetja, zavarovalnice in pozavarovalnice, pokojninske sklade in kolektivne naložbene sheme.

2.2

„Direktor“ pomeni katerega koli člana upravnega, vodstvenega ali nadzornega organa javne družbe.

2.3

„Nadzorna funkcija“ pomeni obvladovanje tveganja, notranji nadzor in podobne funkcije v finančnem podjetju.

2.4

„Variabilni del plače“ pomeni del plačila, ki se dodeli na podlagi meril uspešnosti, vključno z bonusi.

3.1

Države članice bi morale zagotoviti, da finančna podjetja oblikujejo, izvajajo in vzdržujejo plačno politiko, ki je skladna z dobrim in učinkovitim obvladovanjem tveganja in ga spodbuja ter ne povzroča pretiranega tveganja.

3.2

Plačna politika mora biti v skladu s poslovno strategijo, cilji, vrednotami in dolgoročnimi interesi finančnega podjetja, kot je vzdržna rast, ter z načeli varovanja strank in vlagateljev med izvajanjem storitev.

4.1

Če prejemek vključuje variabilni del ali bonus, je treba plačno politiko strukturirati v ustreznem ravnotežju med fiksnim in variabilnim delom plače. Ustrezno ravnotežje delov prejemka se lahko razlikuje med uslužbenci glede na tržne razmere in posebne okoliščine, v katerih finančno podjetje posluje. Države članice bi morale zagotoviti, da plačna politika finančnega podjetja določi najvišjo mejo variabilnega dela.

4.2

Fiksni del prejemka bi moral biti dovolj visok delež celotnega prejemka, ki finančnemu podjetju omogoča, da izvaja popolnoma fleksibilno politiko bonusov. Finančno podjetje bi moralo zlasti imeti možnost, da odkloni izplačilo bonusa v celoti ali delno, če zadevni posameznik, poslovna enota ali finančno podjetje ne izpolnjuje meril uspešnosti. Finančno podjetje bi tudi moralo imeti možnost, da odkloni izplačilo bonusa, če se je njegovo stanje precej poslabšalo, še zlasti če ni mogoče več predpostavljati, ali lahko še posluje oziroma bo še naprej poslovalo kot trajno uspešno podjetje.

4.3

Kadar se dodeli visok bonus, je večji del bonusa treba odložiti z najkrajšim obdobjem odloga. Znesek odloženega dela bonusa je treba določiti glede na skupni znesek bonusa v primerjavi s skupnim zneskom prejemka.

4.4

Pri odloženem delu bonusa je treba upoštevati izredno tveganje, povezano z uspešnostjo, na katero se bonus nanaša, in je lahko sestavljeno iz lastniškega kapitala, opcij, gotovine ali drugih sredstev, katerih plačilo je odloženo za trajanje obdobja odloga. Ukrepi prihodnje uspešnosti, na katero je vezan odloženi element, bi morali biti prilagojeni tveganju, kot je določeno v točki 5.

4.5

Plačila, vezana na predčasno prekinitev pogodbe, ki se dodelijo na pogodbeni podlagi, bi morala biti vezana na doseženo uspešnost v nekem obdobju in zasnovana tako, da ne nagrajujejo neuspešnosti.

4.6

Države članice bi morale zagotoviti, da lahko (nadzorni) svet finančnega podjetja zahteva od uslužbencev, da delno ali v celoti vrnejo bonus, dodeljen za uspešnost na podlagi podatkov, ki so se pozneje izkazali za očitno napačne.

4.7

Strukturo plačne politike je treba posodabljati ves čas za zagotovitev, da se razvija v skladu s spreminjajočim se stanjem zadevnega finančnega podjetja.

5.1

Če je prejemek vezan na uspešnost, mora njegov skupni znesek temeljiti na povezavi med oceno uspešnosti posameznika in zadevne poslovne enote ter skupnim rezultatom finančnega podjetja.

5.2

Oceno uspešnosti je treba določiti za večletni okvir, da bi zagotovili, da ocenjevanje temelji na dolgoročnejši uspešnosti in je dejansko plačilo bonusa razširjeno po celotnem poslovnem ciklu podjetja.

5.3

Merjenje uspešnosti, kot podlage za bonuse ali skupne fonde bonusov, bi moralo vključevati prilagoditev za zdajšnja in prihodnja tveganja, povezana s temeljno uspešnostjo, in bi moralo upoštevati stroške vloženega kapitala in potrebno likvidnost.

5.4

Pri določanju individualne uspešnosti je treba upoštevati nefinančna merila, kot so skladnost z internim poslovnikom in postopki, ter skladnost s standardi, ki urejajo odnos s strankami in z vlagatelji.

6.1

Plačna politika bi morala vključevati ukrepe za preprečevanje navzkrižij interesov. Postopki za določanje prejemkov v finančnem podjetju bi morali biti jasni, dokumentirani in notranje pregledni.

6.2

(Nadzorni) svet bi moral določati prejemke direktorjev. Poleg tega bi moral (nadzorni) svet vzpostaviti splošna načela plačne politike finančnega podjetja in odgovarjati za njeno izvajanje.

6.3

Nadzorne službe, in če je to primerno, kadrovski oddelki in zunanji strokovnjaki bi tudi morali biti vključeni v oblikovanje plačne politike.

6.4

Člani (nadzornega) sveta, odgovorni za plačno politiko, in člani komisije za prejemke ter uslužbenci, vključeni v oblikovanje in izvajanje plačne politike, bi morali imeti ustrezno strokovno znanje in biti funkcijsko neodvisni od poslovnih enot, ki jih nadzorujejo, ter biti tako neodvisni pri oblikovanju neodvisne ocene o primernosti plačne politike, vključno s posledicami za tveganje in obvladovanje tveganja.

6.5

Ne glede na splošno odgovornost (nadzornega) sveta, kot je določena v točki 6.2, bi morale nadzorne službe izvajati nadzor nad izvajanjem plačne politike vsaj vsako leto z osrednjim in neodvisnim notranjim pregledom, da ugotovijo, ali je ta politika skladna s politikami in postopki, ki jih je določil (nadzorni) svet. Nadzorne službe bi morale o ugotovitvah tega pregleda poročati (nadzornemu) svetu.

6.6

Uslužbenci, vključeni v nadzor, bi morali biti neodvisni od poslovnih enot, ki jih nadzirajo, imeti ustrezne pristojnosti in prejemati nadomestilo v skladu z doseganjem ciljem, povezanih z njihovimi funkcijami, neodvisno od uspešnosti nadziranih poslovnih področij. Zlasti pri zavarovalnicah in pozavarovalnicah bi morali biti aktuarska funkcija in odgovorni aktuar nagrajeni sorazmerno z njegovo ali njeno vlogo v zavarovalnici ali pozavarovalnici in ne glede na uspešnost zadevnega podjetja.

6.7

Splošna načela plačne politike bi morala biti dostopna uslužbencem, za katere se uporabljajo. Ti uslužbenci bi morali biti vnaprej seznanjeni z merili, ki se bodo uporabljala pri določanju njihovih prejemkov in ocenjevanja. Ocenjevanje in plačna politika bi morala biti ustrezno dokumentirana in pregledna za zadevne posamezne uslužbence.

7.

Brez poseganja v določbe o zaupnosti in varstvu podatkov bi moralo finančno podjetje jasno in razumljivo razkriti ustreznim zainteresiranim stranem ustrezne informacije o plačni politiki iz oddelka II in morebitne posodobitve ob spremembi politike. Tako razkritje je lahko v obliki neodvisne izjave o plačni politiki, rednega razkritja v letnih finančnih izkazih ali kakšni drugi obliki.

8.

Razkriti je treba naslednje informacije:

9.

Pri določanju ravni informacij, ki jih je treba razkriti, bi morale države članice upoštevati naravo, velikost in posebno področje dejavnosti zadevnega finančnega podjetja.

10.

Države članice morajo zagotoviti, da pristojni organi pri nadzoru spoštovanja načel iz oddelkov II in III upoštevajo velikost finančnega podjetja, naravo in zahtevnost njegovih dejavnosti.

11.

Države članice morajo zagotoviti, da imajo finančna podjetja možnost svojim pristojnim organom predložiti plačno politiko, zajeto s tem priporočilom, vključno z navedbo skladnosti z načeli iz tega priporočila, v obliki izjave o plačni politiki, ki se ustrezno posodablja.

12.

Države članice morajo zagotoviti, da imajo pristojni organi dostop do informacij, ki jih potrebujejo za oceno, koliko se upoštevajo načela iz oddelkov II in III.

13.

Države članice so pozvane, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za spodbujanje uporabe tega priporočila do 31. decembra 2009 in da uradno obvestijo Komisijo o ukrepih, sprejetih v skladu s tem priporočilom, da bi Komisiji omogočili natančno spremljanje stanja in na podlagi tega ocenitev potrebe za sprejetje dodatnih ukrepov.

14.

To priporočilo je naslovljeno na države članice.

15.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 120/28

(1)

Komisija je 14. decembra 2004 sprejela Priporočilo 2004/913/ES o spodbujanju ustreznega sistema prejemkov direktorjev javnih družb (1), 15. februarja 2005 pa Priporočilo 2005/162/ES o vlogi neizvršnih direktorjev ali članov nadzornega sveta javnih družb in o komisijah upravnega odbora ali nadzornega sveta (2). Glavni cilji teh priporočil so zagotoviti transparentnost praks prejemkov, nadzor delničarjev nad politiko prejemkov in prejemki posameznikov z razkritjem in uvedbo obveznega ali posvetovalnega glasovanja o poročilu o prejemkih ter tako, da delničarji odobrijo sheme prejemkov v obliki delnic, učinkovit in neodvisen neizvršni nadzor ter vsaj posvetovalno vlogo komisije za prejemke glede praks prejemkov.

(2)

Iz teh priporočil sledi, da mora Komisija spremljati stanje, vključno z uresničevanjem in uporabo načel, vključenih v ti priporočili, ter oceniti potrebo po nadaljnjih ukrepih. Poleg tega so izkušnje iz zadnjih let in nedavne izkušnje v zvezi s finančno krizo pokazale, da postajajo strukture prejemkov vse bolj zapletene, da so preveč osredotočene na kratkoročne dosežke in da so v nekaterih primerih pripeljale do čezmernih prejemkov, ki jih rezultati niso upravičevali.

(3)

Medtem ko oblika, struktura in raven prejemkov direktorjev ostajajo zadeve, za katere so pristojni predvsem družbe, njihovi delničarji, in kadar je primerno, predstavniki zaposlenih, Komisija meni, da so potrebna dodatna načela glede strukture prejemkov direktorjev, kot je določena v politiki prejemkov družbe, ter glede postopka določanja prejemkov in nadzora nad tem postopkom.

(4)

To priporočilo ne posega v morebitne pravice socialnih partnerjev pri kolektivnih pogajanjih.

(5)

Obstoječi sistem prejemkov direktorjev javnih družb je treba okrepiti z načeli, ki dopolnjujejo načela iz priporočil 2004/913/ES in 2005/162/ES.

(6)

Struktura prejemkov direktorjev mora spodbujati dolgoročno vzdržnost družbe in zagotoviti, da prejemki temeljijo na rezultatih. Zato je treba variabilni del prejemkov povezati z vnaprej določenimi in merljivimi merili uspešnosti, vključno z merili nefinančne narave. Za variabilni del prejemkov je treba določiti omejitve. Precej variabilnega dela prejemkov je treba odložiti za neko obdobje, na primer za od tri do pet let, glede na pogoje uspešnosti. Nadalje morajo biti družbe zmožne zahtevati povračilo variabilnega dela prejemkov, ki je bil plačan na podlagi podatkov, za katere se je izkazalo, da so nedvomno napačno prikazani.

(7)

Zagotoviti je treba, da odpravnine, tako imenovana „zlata padala“, niso nagrade za neuspeh in da se spoštuje osnovni namen odpravnin kot varnostne mreže v primeru predčasne prekinitve pogodbe. V ta namen je treba odpravnine vnaprej omejiti na neki znesek ali trajanje, ki na splošno ne bi smel presegati dveh let letnih prejemkov (zgolj na podlagi fiksnega dela letnih prejemkov) in ne bi smel biti izplačan, če je prenehanje posledica neustreznih rezultatov ali če direktor odide po svoji volji. To ne preprečuje odpravnin v primerih predčasnega prenehanja pogodbe zaradi sprememb strategije družbe oziroma v primerih združitve in/ali prevzema.

(8)

Sheme, v skladu s katerimi direktorji prejmejo plačilo v obliki delnic, delniških opcij ali v obliki katere druge pravice do pridobitve delnic oziroma na podlagi katerih se prejemki preračunajo glede na gibanje cen delnic, morajo biti bolje povezane z rezultati in ustvarjanjem dolgoročne vrednosti družbe. Zato bi morala za delnice veljati ustrezna odmerna doba, pri čemer je odmera pogojena z rezultati. V ustreznem obdobju ne sme biti mogoče izvrševanje delniških opcij in pravic do pridobitve delnic ali pravic do prejemkov, preračunanih glede na gibanje cen delnic, pravica do njihove izvršitve pa mora biti odvisna od rezultatov. Da bi poleg tega preprečili konflikte med interesi direktorjev, ki so lastniki delnic v družbi, morajo biti ti direktorji zavezani, da del svojih delnic obdržijo do konca mandata.

(9)

Da bi delničarjem olajšali ocenjevanje pristopa družbe k prejemkom in okrepili odgovornost družbe do delničarjev, mora biti poročilo o prejemkih jasno in lahko razumljivo. Poleg tega je potrebno nadaljnje razkritje informacij v zvezi s strukturo prejemkov.

(10)

Da bi povečali odgovornost, je treba delničarje spodbujati, naj se udeležujejo skupščin in premišljeno uporabljajo glasovalne pravice. Predvsem institucionalni delničarji bi morali prevzeti vodilno vlogo za zagotavljanje večje odgovornosti upravnih odborov glede vprašanj prejemkov.

(11)

Komisije za prejemke iz Priporočila 2005/162/ES imajo pomembno vlogo pri oblikovanju politike prejemkov družbe, preprečevanju navzkrižij interesov in nadzorovanju ravnanja upravnega odbora ali nadzornega sveta glede prejemkov. Za okrepitev vloge teh komisij mora imeti vsaj eden njihovih članov strokovno znanje in izkušnje na področju prejemkov.

(12)

Svetovalci na področju prejemkov imajo lahko navzkrižne interese, na primer ko svetujejo komisiji za prejemke glede praks in ureditev prejemkov, hkrati pa svetujejo družbi ali izvršnim direktorjem ali članom uprave. Za komisijo za prejemke je primerno, da je previdna pri najemanju svetovalcev na področju prejemkov in da zagotovi, da isti svetovalci hkrati ne svetujejo še kadrovskemu oddelku družbe ali izvršnim direktorjem oziroma članom uprave.

(13)

Komisija namerava ob upoštevanju pomembnosti vprašanja prejemkov direktorjev in zaradi povečanja učinkovite uporabe okvira Skupnosti za prejemke direktorjev obsežneje uporabiti različne mehanizme spremljanja, kot so letni kazalniki napredka in vzajemno ocenjevanje med državami članicami. Poleg tega namerava Komisija raziskati možnosti za standardizacijo razkritja politike prejemkov direktorjev.

(14)

Obvestilo o ukrepih držav članic v skladu s tem priporočilom mora vključevati jasen časovni okvir, v katerem bodo družbe sprejele politike prejemkov, skladne z načeli tega priporočila –

1.1

Področje uporabe oddelka II tega priporočila ustreza področju uporabe Priporočila 2004/913/ES.

Področje uporabe oddelka III tega priporočila ustreza področju uporabe Priporočila 2005/162/ES.

1.2

Države članice morajo sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da javne družbe, za katere veljata priporočili 2004/913/ES in 2005/162/ES, upoštevajo to priporočilo.

2.1

„Variabilni del prejemkov“ pomeni del upravičenosti direktorjev do prejemkov, ki je dodeljen na podlagi meril uspešnosti, vključno z bonusi.

2.2

„Odpravnine“ pomenijo katero koli plačilo, povezano s predčasno prekinitvijo pogodb za izvršne direktorje ali člane uprav, vključno s plačili, povezanimi s trajanjem odpovednega roka ali konkurenčno klavzulo, vključeno v pogodbo.

3.1

Kadar politika prejemkov vključuje variabilni del prejemkov, morajo družbe določiti omejitve variabilnega dela. Fiksni del prejemkov mora biti zadosten, da družbi omogoči zadržanje variabilnega dela prejemkov, kadar merila uspešnosti niso izpolnjena.

3.2

Dodelitev variabilnega dela prejemkov mora biti odvisna od vnaprej določenih in merljivih meril uspešnosti.

Merila uspešnosti morajo spodbujati dolgoročno vzdržnost družbe in vključevati nefinančna merila, ki so pomembna za ustvarjanje dolgoročne vrednosti družbe, kot je spoštovanje veljavnih pravil in postopkov.

3.3

Kadar se dodeli variabilni del prejemkov, je treba večji del variabilnega dela odložiti za neko minimalno obdobje. Odloženi del variabilnega dela je treba določiti glede na relativno višino variabilnega dela v primerjavi s fiksnim delom prejemkov.

3.4

Pogodbene ureditve z izvršnimi direktorji ali člani uprav morajo vključevati določbe, ki družbi omogočajo, da zahteva povračilo variabilnega dela prejemkov, ki je bil izplačan na podlagi podatkov, za katere se je pozneje izkazalo, da so bili nedvomno napačno prikazani.

3.5

Odpravnine ne smejo presegati fiksnega zneska ali fiksnega števila let letnih prejemkov, ki na splošno ne sme presegati dveh let fiksnega dela prejemkov ali njihove ustreznice.

Odpravnine se ne izplačajo, če je prenehanje posledica neustreznih rezultatov.

4.1

Delnice ne smejo biti odmerjene še vsaj tri leta po njihovi dodelitvi.

Izvrševanje delniških opcij ali katerih koli drugih pravic do pridobitve delnic ali pravic do prejemkov, preračunanih glede na gibanje cen delnic, ne sme biti mogoče vsaj tri leta po njihovi dodelitvi.

4.2

Odmera delnic in pravica do izvršitve delniških opcij ali katera koli druga pravica do pridobitve delnic ali do prejemkov, preračunanih glede na gibanje cen delnic, morajo biti odvisne od vnaprej določenih in merljivih meril uspešnosti.

4.3

Direktorji morajo po odmeri obdržati določeno število delnic do konca svojega mandata, odvisno od potrebe po financiranju morebitnih stroškov, povezanih s pridobitvijo delnic. Število delnic, ki jih je treba obdržati, mora biti fiksno, na primer v dvakratni vrednosti skupnih letnih prejemkov (fiksni plus variabilni del).

4.4

Prejemki neizvršnih direktorjev ali članov nadzornega sveta ne vključujejo delniških opcij.

5.1

Poročilo o prejemkih, navedeno v točki 3.1 Priporočila 2004/913/ES, mora biti jasno in lahko razumljivo.

5.2

Poleg informacij iz točke 3.3 Priporočila 2004/913/ES mora poročilo o prejemkih vsebovati:

6.1

Delničarje, predvsem pa institucionalne delničarje je treba spodbujati, naj se udeležujejo skupščin, kadar je to primerno, in premišljeno uporabijo svoje glasove v zvezi s prejemki direktorjev, ob upoštevanju načel, vključenih v to priporočilo, Priporočilo 2004/913/ES in Priporočilo 2005/162/ES.

7.1

Vsaj eden od članov komisije za prejemke mora imeti znanje in izkušnje na področju politike prejemkov.

8.1

Komisija za prejemke mora redno pregledovati politiko prejemkov za izvršne direktorje ali člane uprav, vključno s politiko glede prejemkov v obliki delnic, in njeno izvajanje.

9.1

Komisija za prejemke mora pri opravljanju svojih nalog neodvisno presojati in biti neoporečna.

9.2

Ko komisija za prejemke uporablja storitve svetovalca, da bi pridobila informacije o tržnih standardih za sisteme prejemkov, mora zagotoviti, da zadevni svetovalec hkrati ne svetuje tudi kadrovskemu oddelku oziroma izvršnim direktorjem ali članom uprave zadevne družbe.

9.3

Komisija za prejemke mora pri opravljanju svojih nalog zagotoviti, da so prejemki posameznega izvršnega direktorja ali članov uprave sorazmerni prejemkom drugega izvršnega direktorja ali članov uprave in drugega osebja družbe.

9.4

Komisija za prejemke mora delničarjem poročati o izvajanju svojih funkcij in je v ta namen navzoča na letni skupščini.

10.

Države članice so pozvane, naj do 31. decembra 2009 sprejmejo potrebne ukrepe za spodbujanje uporabe tega priporočila.

Države članice so v zvezi s tem pozvane, naj organizirajo nacionalna posvetovanja z delničarji o tem priporočilu in Komisijo obvestijo o ukrepih, sprejetih v skladu s tem priporočilom, da bi ji omogočile natančno spremljanje stanja in na podlagi tega oceno potrebe po sprejetju dodatnih ukrepov.

11.

To priporočilo je naslovljeno na države članice.