8.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 184/1

(1)

Določbe v tej uredbi so tesno medsebojno povezane, saj se nanašajo na okvir reševanja iz Direktive 2014/59/EU, od stopnje načrtovanja sanacije in reševanja institucije, prek stopnje zgodnjega ukrepanja vse do ukrepov za reševanje. Za zagotavljanje usklajenosti navedenih določb, ki bi morale začeti veljati hkrati, in za lažje izvajanje postopka reševanja, je nujno, da imajo institucije, organi in udeleženci na trgu, vključno z vlagatelji, ki niso rezidenti Unije, celovit pregled nad svojimi obveznostmi in pravicami ter enoten dostop do njih. Zato je zaželeno, da se vsi relevantni regulativni tehnični standardi, ki jih zahteva Direktiva 2014/59/EU, vključijo v eno uredbo.

(2)

Poleg opredelitev pojmov iz Direktive 2014/59/EU so potrebne nekatere posebne opredelitve za uporabljene strokovne izraze.

(3)

Enotna pravila o informacijah, ki morajo biti vključene v načrte sanacije, bi morala upoštevati pooblastila pristojnih organov, da določijo poenostavljene obveznosti za določene institucije v zvezi z vsebino in podrobnostmi načrtov sanacije v skladu s členom 4 Direktive 2014/59/EU, ne bi pa jih smela onemogočati.

(4)

Navedena enotna pravila bi morala poleg tega ne glede na kakršne koli poenostavljene obveznosti, določene v skladu s členom 4 Direktive 2014/59/EU, določati informacije, ki jih mora vsebovati individualni načrt sanacije in, v skladu s členom 7(5) in (6) navedene direktive, načrt sanacije skupine.

(5)

Bistvenega pomena je, da so informacije, ki so vključene v načrte sanacije, ustrezne in specifične glede na to, ali načrte sanacije pripravijo institucije, ki niso del skupine, za katero se izvaja konsolidiran nadzor v skladu s členoma 111 in 112 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (2), ali pa gre za individualne načrte sanacije iz člena 7(2) Direktive 2014/59/EU ali načrte sanacije skupine iz odstavkov 5 in 6 člena 7 Direktive 2014/59/EU.

(6)

Za poenostavitev notranje strukture načrtov sanacije bi bilo treba zahteve po informacijah združiti v več oddelkov, od katerih bi bili nekateri razdeljeni v pododdelke, kot določa ta uredba.

(7)

Za zagotavljanje, da je načrte sanacije po potrebi mogoče učinkovito izvesti v primernem roku, je nujno, da navedeni načrti temeljijo na trdni strukturi upravljanja. Načrti sanacije bi zato morali vsebovati opis vključenih specifičnih struktur upravljanja. V načrtu bi moralo biti zlasti navedeno, kako je bil pripravljen, kdo ga je odobril in kako je vključen v splošno upravljanje institucije ali skupine. Po potrebi bi bilo treba opisati ukrepe, sprejete za zagotavljanje skladnosti med individualnim načrtom sanacije podrejene družbe, če je smiselno, in načrtom sanacije skupine.

(8)

Načrti sanacije so ključni za oceno izvedljivosti možnih načinov sanacije. Zato bi načrt sanacije moral vsebovati podrobne informacije o postopku odločanja glede začetka njegove uporabe kot bistvenem elementu strukture upravljanja, ki temelji na postopku stopnjevanja, pri čemer se uporabijo kazalniki v smislu člena 9 Direktive 2014/59/EU. Ker je vsaka kriza drugačna, pojav kazalnika ne sproži samodejno posameznega možnega načina sanacije ali bolj splošno ne izzove samodejnega okvira, po katerem je treba določen možni način sanacije izvesti v skladu z vnaprej določenimi postopkovnimi zahtevami. Kazalnike bi bilo namesto tega treba uporabiti za nakazovanje, da bi bilo treba začeti postopek stopnjevanja, ki vključuje analizo najboljših načinov za obravnavo krizne situacije. Preden se kazalniki pojavijo, bi bilo podatke in referenčna merila, ki se uporabljajo za redno upravljanje tveganj, uporabiti tudi za obveščanje institucije ali skupine o tveganju poslabšanja njenega finančnega položaja in o sprožitvi kazalnikov. Čeprav takšni zgodnji opozorilni znaki niso kazalniki v smislu Direktive 2014/59/EU in kot takšni ne pomenijo začetka faze sanacije oziroma ne zahtevajo stopnjevanja postopkov izven okvira običajnega poslovanja, pa pomagajo zagotoviti skladnost med rednim upravljanjem tveganja institucije in spremljanjem kazalnikov. Načrt sanacije bi zato moral vsebovati opis, kako so primerni elementi upravljanja tveganj v instituciji povezani s kazalniki.

(9)

Strateška analiza bi morala upoštevati mednarodne standarde za načrte sanacije, kot je dokument z naslovom „Key Attributes of Effective Resolution Regimes for Financial Institutions“ (Ključne lastnosti učinkovitih ureditev za reševanje finančnih institucij) Odbora za finančno stabilnost. V skladu z navedenim dokumentom bi se morale s strateško analizo opredeliti bistvene in sistemsko pomembne funkcije institucije in določiti ključni koraki, da se te v scenarijih sanacije ohranijo. Posledično bi strateška analiza morala zajemati dva dela. V prvem delu strateške analize bi se morala opisati institucija ali skupina ter njena glavna poslovna področja in kritične funkcije. Opis institucije ali skupine bi moral zagotoviti splošen pregled institucije ali skupine in njenih dejavnosti, skupaj s podrobnim opisom njenih glavnih poslovnih področij in kritičnih funkcij. Da bi olajšali oceno možnih načinov reševanja, kot so prodaje poslovnih področij, je treba opredeliti pravne subjekte, pod katere spadajo poslovna področja in kritične funkcije, ter analizirati povezanost znotraj skupine. V skladu s členom 6(1) in (2) Direktive 2014/59/EU morajo institucije pristojnemu organu zadovoljivo dokazati, da se bo načrt sanacije precej verjetno izvedel brez pomembnega negativnega vpliva na finančni sistem. Poleg tega člen 6(2) Direktive 2014/59/EU zahteva, da pristojni organi ocenijo, v kakšnem obsegu se načrt sanacije ali posebne možnosti v njem lahko izvajajo brez pomembnega negativnega vpliva na finančni sistem. Zato bi načrti sanacije morali vsebovati opis zunanje medsebojne povezanosti.

(10)

Drugi del strateške analize bi moral opredeliti in oceniti možne načine sanacije. Možne načine sanacije, ki jih ima na voljo institucija ali skupina, bi bilo najprej treba opisati brez sklicevanja na konkreten scenarij finančnih težav. Ti so sredstva za izboljšanje splošne pripravljenosti na krizo in pomoč instituciji ali skupini pri prožnem odzivanju na krizo. Strateška analiza bi nato morala navesti, kako so bili možni načini sanacije preizkušeni pri konkretnih scenarijih finančnih težav, da bi okvirno ocenili, kateri možni načini sanacije bi bili učinkoviti v vsakem od navedenih scenarijev in tako zagotovili praktičen preizkus učinkovitosti možnih načinov sanacije in ustreznosti kazalnikov. Možni načini sanacije vključujejo ukrepe, ki bi jih institucija lahko sprejela, če so izpolnjeni pogoji za zgodnje posredovanje iz člena 27 Direktive 2014/59/EU.

(11)

Sporočanje načrta sanacije je ključno za njegovo učinkovito izvajanje in za izogibanje negativnim vplivom na finančni sistem. Načrt sanacije bi zato moral vsebovati tudi razdelek o sporočanju in razkrivanju, da bi zajemal notranje sporočanje ustreznim notranjim organom in zaposlenim v instituciji ali skupini, ter zunanje sporočanje.

(12)

Načrt sanacije bi lahko vključeval spremembe poslovne organizacije institucije, da bi se olajšalo posodobljanje načrta in njegovo izvajanje v prihodnosti, spremljanje kazalnikov ali zato, ker so bile v postopku ugotovljene nekatere ovire, ki zapletejo izvajanje možnih načinov sanacije. Navedeni organizacijski pripravljalni in nadaljnji ukrepi, ki bi jih morala sprejeti institucija ali skupina, bi morali biti opisani v načrtu sanacije, da bi olajšali učinkovito oceno, ali je njihovo izvajanje razumno verjetno, ter da bi instituciji ali skupini in pristojnim organom olajšali spremljanje njihovega izvajanja.

(13)

Nujno je treba določiti minimalna merila, ki jih morajo pristojni organi upoštevati pri ocenjevanju načrtov sanacije v skladu s členom 6(2) in členom 8(1) Direktive 2014/59/EU.

(14)

Člen 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (3) Evropski bančni organ (EBA) pooblašča, da izdaja smernice za zagotovitev skupne, enotne in usklajene uporabe prava Unije, ter zahteva, da si pristojni organi in finančne institucije, na katere so takšne smernice naslovljene, na vsak način prizadevajo za spoštovanje takšnih smernic. Ker Direktiva 2014/59/EU EBA pooblašča, da izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 in v njih podrobneje opredeli določene vidike Direktive, bi morali pristojni organi v skladu z navedenim členom upoštevati smernice o scenarijih za načrtovanje sanacije in kazalnikih, ki se morajo vključiti v načrte sanacije, ki jih je izdala EBA, tako da si čim bolj prizadevajo za spoštovanje navedenih smernic v skladu s členom 16(3) Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(15)

Cilj načrtovanja sanacije v skladu z Direktivo 2014/59/EU je opredeliti možnosti za ohranitev ali ponovno vzpostavitev sposobnosti uspešnega poslovanja in finančnega položaja institucije ali skupine, kadar je v resnih težavah. Merila za ocenjevanje načrta sanacije bi zato morala biti usmerjena v zagotavljanje, da je načrt primeren za subjekte, ki jih zajema, in da so možnosti, ki so v njem opredeljene, izvedljive in jih je mogoče pravočasno izvesti. Točni elementi, ki jih mora pristojni organ oceniti, bodo odvisni od vsebine in obsega načrta sanacije. Določiti bi bilo treba enotna pravila glede minimalnih meril, ki se ocenijo, da bi se upoštevala sposobnost pristojnih organov, da določenim institucijam naložijo poenostavljene obveznosti v zvezi z vsebino in podrobnostmi načrtov sanacije v skladu s členom 4 Direktive 2014/59/EU.

(16)

Po potrebi bi bilo treba določiti dodatna merila, ki se uporabljajo za oceno načrtov sanacije skupine, da bi se odražale dodatne zahteve iz Direktive 2014/59/EU, ki se uporabljajo za takšne načrte.

(17)

Načrti sanacije bi morali biti popolni in vsebovati vse informacije, ki jih zahteva Direktiva 2014/59/EU, vključno z elementi, ki so natančneje določeni v tej uredbi. Načrti bi morali biti tudi celoviti, in sicer vključevati dovolj podrobnosti in zadosten nabor možnosti za razmere subjekta ali subjektov, ki jih zajemajo.

(18)

Zahteve v zvezi z vsebino načrtov reševanja bi morale upoštevati trenutna prizadevanja za usklajevanje tega razvoja na globalni ravni v okviru Odbora za finančno stabilnost.

(19)

Standardi za vsebino načrtov reševanja in oceno rešljivosti bi morali biti dovolj prožni, da upoštevajo razmere obravnavane institucije ali skupine in tako zagotovijo, da so načrti ciljno usmerjeni in uporabni za izvajanje strategij reševanja.

(20)

Organi za reševanje bi morali oceniti, ali je mogoče z likvidacijo v okviru običajnega insolvenčnega postopka verodostojno doseči cilje reševanja. V ta namen se bodo morda morali opreti na zadevno strokovno znanje sistemov jamstva za vloge. Ocena, ali je likvidacija izvedljiva in verodostojna, ne izključuje potrebe po oceni, ali bodo cilji reševanja v enaki meri doseženi z likvidacijo v okviru nacionalnih insolvenčnih postopkov, vključno s ciljem zmanjšanja odvisnosti od izredne javnofinančne pomoči.

(21)

Ocena rešljivosti je ponavljajoč se postopek in je mogoča samo na podlagi opredeljene preferenčne strategije reševanja. Organi za reševanje bi ob koncu postopka lahko ugotovili, da je primernejša spremenjena ali popolnoma drugačna strategija.

(22)

Obravnavati bi bilo treba tudi različice preferenčne strategije, da bi upoštevali razmere, ki preprečujejo izvajanje preferenčne strategije reševanja, kot na primer, da strategija z eno vstopno točko z uporabo reševanja s sredstvi upnikov ni več izvedljiva, če izgube presežejo kvalificirane obveznosti, ki jih je izdal nadrejeni subjekt.

(23)

Standardi za načrte reševanja skupine in oceno rešljivosti bi morali omogočati strategijo reševanja, ki temelji na enem od stiliziranih postopkov, ki jih določa Odbor za finančno stabilnost in ki so omenjeni v uvodni izjavi 80 Direktive 2014/59/EU. Strategije reševanja lahko namreč vključujejo en organ za reševanje, ki uporabi instrumente za reševanje na ravni holdinga ali nadrejenega podjetja skupine (strategija z eno vstopno točko), več kot en organ za reševanje, ki uporabi instrumente za reševanje na eni regionalni ali funkcionalni podskupini ali subjektu v čezmejni skupini (strategija z več vstopnimi točkami), ali kombinirajo vidike obeh.

(24)

V vsakem primeru bi bilo treba pri načrtovanju reševanja in oceni rešljivosti upoštevati podporne ukrepe, ki se zahtevajo od tistih organov za reševanje, ki ne izvajajo ukrepov za reševanje, kot so na primer zagotavljanje informacij, neprekinjeno zagotavljanje ključnih deljenih storitev ali odločitve o neizvajanju ukrepov za reševanje, ob upoštevanju pravice drugih organov za reševanje, da ukrepajo na lastno pobudo, če je to potrebno za doseganje domače finančne stabilnosti, ker glavni organi za reševanje niso učinkovito ukrepali.

(25)

Oddelek C Priloge k Direktivi 2014/59/EU določa številne elemente, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju rešljivosti institucije ali skupine, vendar ni izčrpen, zato so potrebne dodatne podrobnosti.

(26)

V skladu s členom 32 Direktive 2014/59/EU bi bilo treba ukrep za reševanje sprejeti samo, kadar prenehanje institucije ali skupine v okviru običajnih insolvenčnih postopkov ne bi bilo v javnem interesu, zato bi ocena rešljivosti takšno prenehanje morala obravnavati kot alternativo ukrepom za reševanje.

(27)

Člen 23(1) Direktive 2014/59/EU določa več pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko nadrejena družba, nadrejena družba v Uniji ter določeni drugi subjekti v skupini in njihove podrejene družbe v drugih državah članicah ali tretjih državah, ki so institucije ali finančne institucije, na podlagi sporazuma o finančni podpori v skupini, določenega v poglavju III navedene direktive, zagotovi finančno podporo v obliki posojila, zagotovitve jamstev ali zagotovitve sredstev za zavarovanje s premoženjem drugemu subjektu v skupini, ki izpolnjuje pogoje za zgodnje posredovanje. V skladu s členom 25(2) Direktive 2014/59/EU lahko pristojni organ subjekta v skupini, ki nudi podporo, prepove ali omeji zagotovitev finančne podpore.

(28)

Ob upoštevanju finančnih težav prejemnika podpore in pogoja, da se mora upravičeno pričakovati, da bo finančna podpora bistveno ublažila finančne težave, je treba opraviti natančno analizo kapitalskih in likvidnostnih potreb prejemnika podpore ter analizo zunanjih in notranjih vzrokov za finančne težave ter preteklih, sedanjih in pričakovanih tržnih razmer. Ta analiza bi morala vključevati ukrepe, namenjene odpravljanju vzrokov težav prejemnika podpore, ki lahko učinkovito podprejo ponovno vzpostavitev njegovega finančnega položaja.

(29)

Ocena različnih pogojev sodi med odgovornosti subjekta, ki nudi podporo (ponudnik podpore), in pristojnega organa, ki je odgovoren za ponudnika podpore. Ocena bi morala upoštevati tveganje potencialnega negativnega razvoja dogodkov. Za celovito oceno pogojev, povezanih s ponudnikom podpore, bi moral pristojni organ, ki je odgovoren za ponudnika podpore, upoštevati tudi informacije in ocene, ki jih zagotovi pristojni organ, odgovoren za subjekt v skupini, ki prejme finančno pomoč.

(30)

Pogoj, da so pogoji zagotovitve pomoči skladni s členom 19(7) Direktive 2014/59/EU, bi moral upoštevati tveganje neizpolnjevanja finančnih obveznosti prejemnika podpore in izgubo ponudnika podpore zaradi neizpolnjevanja finančnih obveznosti prejemnika podpore na podlagi primerjave razmer po prejemu podpore oziroma ob odsotnosti podpore in na podlagi popolnega razkritja zadevnih informacij. Navedeni pogoji bi morali odražati najboljši interes ponudnika podpore, kot je opisano v točki (b) člena 19(7), ki določa, da se lahko upoštevajo vse neposredne ali posredne koristi, ki jih lahko stranka pridobi z zagotovitvijo finančne podpore. To bi bilo treba preveriti z natančno analizo stroškov in koristi za ponudnika podpore in skupino kot celoto v navedenih dveh scenarijih.

(31)

Sporazumi o finančni podpori in zagotovitev finančne podpore v skupini lahko izboljšajo rešljivost skupine, na primer če so v skladu z mehanizmom za pokrivanje izgub, ki ga zagotavlja strategija reševanja. Vendar lahko tudi zmanjšajo izvedljivost izbrane strategije reševanja, na primer če strategija predvideva ločitev različnih delov skupine. Zato bi morala ocena vpliva na rešljivost temeljiti na oceni rešljivosti, individualnem načrtu reševanja in po potrebi na načrtu reševanja skupine, kot je določen s skupno odločitvijo kolegijev za reševanje.

(32)

Zagotoviti je treba, da na neodvisne ocenjevalce vrednosti pri izvajanju njihovih nalog za namene člena 36, vključno s členom 49(3) in členom 74 Direktive 2014/59/EU, ne vplivajo in da se ne zdi, da nanje vplivajo javni organi, vključno z organi za reševanje, ali institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) navedene direktive.

(33)

Zato bi morala veljati enotna pravila za določanje okoliščin, v katerih se oseba šteje kot neodvisna od zadevnih javnih organov, vključno z organi za reševanje, in od institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU. Navedena pravila bi morala vsebovati zahteve v zvezi s strokovnim znanjem in viri zadevnih oseb ter njihovim razmerjem z zadevnimi javnimi organi, vključno z organi za reševanje, in z institucijo ali subjektom iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU.

(34)

Neodvisnost se lahko poveča s pogoji, ki zagotavljajo zadostno strokovno znanje in vire neodvisnega ocenjevalca vrednosti. Natančneje bi bilo treba zagotoviti, da ima neodvisni ocenjevalec vrednosti potrebne kvalifikacije, znanje in strokovne kompetence na vseh relevantnih področjih, zlasti na področju vrednotenja in računovodstva v bančnem sektorju. Zagotoviti bi bilo treba, da ima neodvisni ocenjevalec vrednosti dovolj človeških in tehničnih virov ali dostop do njih, da lahko izvede vrednotenje. V ta namen bi bilo za izvedbo vrednotenja ustrezno pridobiti dostop do zadostnih človeških in tehničnih virov, in sicer z najemom osebja ali pogodbenih izvajalcev iz drugih podjetij ali odvetniških pisarn ali drugih virov, ki so specializirani za vrednotenje. Če za pomoč pri izvedbi vrednotenja najame osebje ali pogodbene izvajalce, bi bilo treba preveriti, da pri njih ne obstaja navzkrižje interesov, da se zagotovi, da neodvisnost ni ogrožena. V vseh primerih bi moral neodvisni ocenjevalec vrednosti ostati odgovoren za rezultat vrednotenja.

(35)

Poleg tega bi bilo treba zagotoviti, da je neodvisni ocenjevalec vrednosti sposoben učinkovito izvesti vrednotenje brez nepotrebnega zanašanja na zadevne javne organe, vključno z organi za reševanje, in na institucijo ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU. Kljub temu pa zagotovitve navodil ali smernic, potrebnih za izvedbo vrednotenja, na primer glede metodologije na podlagi zakonodaje Unije na področju vrednotenja za namene v zvezi z reševanjem, ne bi smeli razumeti kot nepotrebno zanašanje, kadar so takšna navodila ali smernice potrebne za pomoč pri izvedbi vrednotenja. Poleg tega se ne bi smelo preprečiti zagotovitve pomoči, kot so na primer sistemi, računovodski izkazi, regulativna poročila, tržni podatki, druge evidence ali druga pomoč, ki jih zadevna institucija ali subjekt zagotovi neodvisnemu ocenjevalcu vrednosti, kadar organ za imenovanje ali drug tak organ, ki je lahko pooblaščen za izvedbo te naloge v zadevni državi članici, meni, da je to potrebno za podporo pri izvedbi vrednotenja. V skladu s postopki, ki se lahko vzpostavijo, se o zagotovitvi navodil, smernic in drugih oblik pomoči dogovarja za vsak primer posebej ali za več primerov skupaj.

(36)

Primernega plačila in povračila razumnih stroškov v zvezi z vrednotenjem se ne bi smelo preprečevati.

(37)

Neodvisnost je lahko ogrožena, če vrednotenje izvede oseba, ki je zaposlena pri katerem koli zadevnem javnem organu, vključno z organom za reševanje, in instituciji ali subjektu iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU, ali povezana z njimi, tudi v primerih, ko je bilo vzpostavljena popolna strukturna ločitev, da bi se odpravili dejavniki, ki ogrožajo neodvisnost, kot so samopregledovanje, lastni interesi, zagovorništvo, poznanstva, zaupanje ali ustrahovanje. Zato je treba zagotoviti ustrezno pravno ločitev, tako da neodvisni ocenjevalec vrednosti ni zaposleni ali pogodbeni delavec ali v isti skupini s katerim koli zadevnim javnim organom, vključno z organom za reševanje, ali zadevno institucijo ali subjektom.

(38)

Treba je tudi zagotoviti, da neodvisni ocenjevalec vrednosti nima pomembnega interesa, ki je skupen ali v navzkrižju z zadevnim javnim organom, vključno z organom za reševanje, in institucijo ali subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU, kar vključuje višje vodstvo, obvladujoče delničarje, subjekte v skupini in pomembne upnike, kot bi se lahko zgodilo, če bi bil neodvisni ocenjevalec vrednosti pomemben upnik zadevne institucije ali subjekta. Podobno bi lahko tudi osebni odnosi predstavljali pomemben interes.

(39)

Zato bi moral organ za imenovanje ali drug organ, ki je lahko pooblaščen za izvajanje naloge v zadevni državni članici, oceniti, ali obstajajo kakršni koli pomembni skupni ali navzkrižni interesi. Za namene te ocene bi moral neodvisni ocenjevalec vrednosti organ za imenovanje ali drug organ, ki je lahko pooblaščen za izvajanje te naloge v zadevni državi članici, obvestiti o vseh dejanskih ali potencialnih interesih, za katere oseba meni, da bi glede na oceno navedenega organa lahko predstavljali pomemben interes, in zagotoviti vse informacije, ki jih organ lahko razumno zahteva za oblikovanje te ocene. V primeru pravnih oseb bi bilo treba neodvisnost oceniti na podlagi podjetja ali partnerstva kot celote, a ob upoštevanju strukturne ločitve in drugih ureditev, ki so vzpostavljene za razlikovanje med tistimi zaposlenimi, ki so lahko vključeni v vrednotenje, in drugimi zaposlenimi, da bi se odpravili dejavniki, ki ogrožajo neodvisnost, kot so samopregledovanje, lastni interesi, zagovorništvo, poznanstva, zaupanje ali ustrahovanje. Če so ti dejavniki, ki ogrožajo neodvisnost, v primerjavi z uporabljenimi zaščitnimi ukrepi takšni, da je ogrožena neodvisnost osebe, podjetje ali partnerstvo ne bi smelo biti neodvisni ocenjevalec vrednosti.

(40)

Zakoniti revizor, ki je opravil revizijo institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU v letu pred oceno primernosti neodvisnega ocenjevalca vrednosti za ocenjevalca vrednosti, se v nobenem primeru ne šteje kot neodvisen. Za druge storitve revizije ali vrednotenja, opravljene za zadevno institucijo ali subjekt v letih neposredno pred datumom, na katerega se ocenjuje neodvisnost, se šteje, da predstavljajo pomemben skupni ali navzkrižni interes, razen če se organu za imenovanje ali drugemu organu, ki je lahko pooblaščen za izvajanje te naloge v zadevni državi članici, zadovoljivo dokaže, da to ne drži, pri čemer se upoštevajo vse relevantne okoliščine, vključno s strukturno ločitvijo ali drugimi veljavnimi ureditvami.

(41)

Po imenovanju je bistveno, da neodvisni ocenjevalec vrednosti vzdržuje politike in postopke v skladu z ustreznimi etičnimi kodeksi in poklicnimi standardi, da bi ugotovil vse dejanske ali potencialne interese, ki bi se po njegovem mnenju lahko šteli za pomembne skupne ali navzkrižne interese. Organ za imenovanje ali drug organ, ki je lahko določen v zadevni državi članici, bi bilo treba takoj obvestiti o kakršnih kolih ugotovljenih dejanskih ali potencialnih interesih, ta pa bi moral preučiti, ali predstavljajo pomemben interes; v tem primeru bi bilo treba preklicati imenovanje neodvisnega ocenjevalca vrednosti in imenovati novega.

(42)

Direktiva 2014/59/EU zahteva, da države članice organom za reševanje podelijo različna pooblastila, vključno s pooblastili za odpis in konverzijo, kot je opredeljeno v točki 66 člena 2(1) navedene direktive, ki se lahko uporabijo samostojno ali skupaj z ukrepom za reševanje.

(43)

Treba je zagotoviti, da se lahko pooblastila za odpis in konverzijo uporabijo za vse obveznosti, ki niso izključene v skladu s členom 44(2) Direktive 2014/59/EU. Pri obveznostih, ki jih ureja pravo tretje države, razen tistih, ki sodijo na seznam obveznosti, za katere velja izjema iz člena 55(1) Direktive 2014/59/EU, bi bilo treba vključiti pogodbeno določilo, da se podpre uporaba pooblastil za odpis in konverzijo pri takih obveznostih.

(44)

Pogodbena določila iz člena 55(1) Direktive 2014/59/EU bi morala biti vključena v sporazume, ki povzročijo obveznost, za katero se uporablja navedeni člen, sklenjene po datumu uporabe določb, sprejetih za prenos oddelka 5 poglavja IV naslova IV Direktive 2014/59/EU.

(45)

Pogodbeno določilo iz člena 55(1) Direktive 2014/59/EU bi moralo biti zlasti vključeno v zadevne sporazume v zvezi z obveznostjo, ki ob nastanku ni v celoti zavarovana ali je v celoti zavarovana, vendar jo urejajo pogodbena določila, ki dolžnika ne zavezujejo, da ima zavarovanje s premoženjem, s katerim bi bila obveznost nenehno v celoti zavarovana v skladu z regulativnimi zahtevami iz zakonodaje Unije ali enakovredne zakonodaje tretjih držav.

(46)

V zadevne sporazume, sklenjene pred datumom uporabe določb, sprejetih za prenos oddelka 5 poglavja IV naslova IV Direktive 2014/59/EU, bi bilo treba pogodbeno določilo vključiti, če obveznosti v skladu z navedenim sporazumom nastanejo po datumu prenosa.

(47)

Pri zadevnih sporazumih, sklenjenih pred datumom uporabe določb, sprejetih za prenos oddelka 5 poglavja IV naslova IV Direktive 2014/59/EU, bi poleg tega morale pomembne spremembe, ki vplivajo na materialne pravice in obveznosti stranke v sporazumu, vključevati obveznost vključitve pogodbenega določila iz člena 55(1) Direktive 2014/59/EU. Nepomembne spremembe, ki ne vplivajo na materialne pravice in obveznosti stranke v zadevnem sporazumu, ne bi smele zadostovati za sprožitev zahteve po vključitvi pogodbenega določila; v vseh ostalih primerih bi bilo treba vključiti pogodbeno določilo.

(48)

Da bi omogočili ustrezno raven konvergence ob hkratnem zagotavljanju, da lahko organi za reševanje, institucije in subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU upoštevajo razlike v pravnih sistemih ali razlike, ki izhajajo iz narave ali oblike obveznosti, je primerno določiti obvezno vsebino pogodbenega določila.

(49)

Za doseganje enotnega pristopa v celotni Uniji, ki bi zagotovil učinkovito koordinacijo med zadevnimi organi in organu za reševanje omogočil sprejemanje informiranih in hitrih odločitev o reševanju, ta uredba določa postopke in vsebino obvestil iz odstavkov 1, 2 in 3 člena 81 Direktive 2014/59/EU.

(50)

Obvestila bi se morala pošiljati po varni elektronski poti, pri čemer bi odražala nujnost in pomembnost vsebine. Za spodbujanje koordinacije med strankami sta v postopku načrtovana predhodna ustna komunikacija in naknadno potrdilo o prejemu.

(51)

Obvestila bi morala prejemniku zagotoviti dovolj informacij za pravočasno izvedbo njegovih nalog, zato je določena posebna vsebina obvestil, ki jih upravljalni organ institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU pošlje pristojnemu organu, kadar ta propada ali bo verjetno propadel. Podobno bi moralo obvestilo, ki ga pristojni organ pošlje organu za reševanje, vsebovati informacije, ki bi organu za reševanje omogočale, da opravi svoje naloge. Zahteve glede posebne vsebine bi morale biti določene tudi za obvestilo o oceni, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) propada ali bo verjetno propadel, kadar takšno oceno sproži pristojni organ oziroma organ za reševanje. V tem primeru bi morali biti v obvestilu navedeni tudi zadevni pogoji iz točk (a) in (b) člena 32(1) Direktive 2014/59/EU.

(52)

Za zagotavljanje usklajenega pristopa v celotni Uniji za ustrezno obveščanje deležnikov o ukrepih za reševanje ta uredba določa postopke in vsebino obvestila s povzetkom učinkov ukrepa za reševanje, vključno z odločitvijo o mirovanju ali omejitvijo izvajanja določenih pravic v skladu s členi 69, 70 in 71 Direktive 2014/59/EU.

(53)

Ta uredba določa vsebino takšnega obvestila ob upoštevanju nekaterih ključnih informacij, ki jih je treba posredovati malim in velikim strankam ter upnikom; glede elementov, ki niso določeni v tej uredbi, bi moralo biti obvestilo skladno s širšo komunikacijsko strategijo, oblikovano kot del načrta reševanja in obravnavano v oddelkih I in II poglavja II te uredbe. Treba je sprejeti regulativne tehnične standarde za določitev enotnih, natančnih pravil glede vzpostavitve kolegijev za reševanje in postopkov, ki jih morajo ti kolegiji upoštevati pri izvajanju funkcij in nalog iz člena 88 Direktive 2014/59/EU, zaradi velikega učinka, ki ga lahko ima načrtovanje reševanja skupine in reševanje skupine v več kot eni državi članici.

(54)

Pri vzpostavitvi kolegija za reševanje se je treba izogniti podvajanju dela, ki sta ga že opravila konsolidacijski nadzornik in kolegij nadzornikov. Treba je tudi zagotoviti, da se bo to delo prilagodilo, da bo ustrezalo potrebam delovanja kolegija. Zlasti je primerno zagotoviti, da organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, ustrezno upošteva, posodablja in prilagaja vse zadevno delo, ki ga je opravil konsolidacijski nadzornik v okviru kolegija nadzornikov, zlasti glede identifikacije zadevnih subjektov v skupini in posledično organov, ki bi jih bilo treba povabiti k sodelovanju v kolegiju v vlogi članov ali opazovalcev (postopek shematske razporeditve).

(55)

Sklicevanja na druge skupine ali kolegije, ki opravljajo enake naloge in funkcije v skladu s členom 88(6) Direktive 2014/59/EU, med drugim vključujejo skupine za krizno upravljanje, vzpostavljene v skladu s skupnimi načeli in pristopi, ki sta jih oblikovala Odbor za finančno stabilnost in skupina G20. Zato je pomembno zagotoviti, da organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, pri ocenjevanju svoje obveznosti za vzpostavitev kolegija za reševanje ocenijo tudi, ali navedene druge skupine ali kolegiji delujejo v skladu z določbami te uredbe.

(56)

Vključitev organov za reševanje tretje države kot opazovalcev v kolegij za reševanje je že predvidena v členu 88(3) Direktive 2014/59/EU. Zato je treba določiti postopek organizacije njihovega sodelovanja v kolegiju za reševanje in njihove udeležbe pri različnih nalogah kolegija.

(57)

Za doseganje učinkovitega načrtovanja reševanja je treba zagotoviti učinkovito in pravočasno interakcijo ter sodelovanje med kolegijem za reševanje in bančno skupino, zlasti med organom za reševanje, pristojnim na ravni skupine, in nadrejeno družbo v Uniji. Zato se pričakuje, da organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, obvesti nadrejeno družbo v Uniji o vzpostavitvi kolegija za reševanje, njegovi sestavi in vseh spremembah te sestave. Vendar učinkovita in pravočasna interakcija ter sodelovanje med organom za reševanje, pristojnim na ravni skupine, in nadrejeno družbo v Uniji ne bi smela zanemariti hitrosti ukrepanja, ki je potrebna za ohranitev finančne stabilnosti ali pripravljalne ali preventivne narave ter kompleksne ekonomske ocene, potrebne pri načrtovanju reševanja.

(58)

Pisni dogovori in postopki kolegija za reševanje bi morali vključevati potrebne organizacijske določbe za zagotavljanje uspešnega in učinkovitega postopka odločanja. Kolegij za reševanje bi zlasti moral prepoznati potrebo po vzpostavitvi prožnih podstruktur v okviru kolegija za reševanje, in sicer za izvajanje funkcij kolegija in zagotavljanje, da lahko člani ustrezno prispevajo k vsaki od funkcij kolegija. Zlasti kadar je primerno, da organi razen članov kolegija sodelujejo v kolegiju kot opazovalci, mora organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, zagotoviti, da so pogoji sodelovanja določeni v pisnih dogovorih in da niso ugodnejši od pogojev, ki so v tej uredbi določeni za člane kolegija.

(59)

Pisni dogovori in postopki kolegija za reševanje bi morali vključevati tudi potrebne operativne določbe za zagotavljanje, da kolegij organom za reševanje omogoča, da koordinirajo svoje prispevke kolegiju nadzornikov in organizirajo analizo, obravnavo in oceno prispevkov, ki jih organi za reševanje prejmejo od kolegija nadzornikov. Pisni dogovori bi zato morali vključevati postopek komunikacije med kolegijem nadzornikov in kolegijem za reševanje, zlasti med organom za reševanje, pristojnim na ravni skupine, in konsolidacijskim nadzornikom. Pisni dogovori bi morali določiti tudi postopke, ki bi jih bilo treba spoštovati v kolegiju za reševanje, in sicer za doseganje soglasja v vseh primerih, kjer je koordinacija v praksi potrebna, ni pa potrebna skupna odločitev v skladu z Direktivo 2014/59/EU.

(60)

Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, bi moral imeti dostop do vseh informacij, ki jih potrebuje za opravljanje svojih nalog in odgovornosti, ter delovati kot koordinator za zbiranje in širjenje informacij, prejetih od članov ali od katerega koli subjekta v skupini, za katerega veljajo določbe glede zaupnosti in določbe o izmenjavi zaupnih informacij iz Direktive 2014/59/EU.

(61)

Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, bi moral za zagotavljanje, da so operativni postopki učinkoviti v nujnih primerih, opraviti preizkuse delovanja kolegija za reševanje in po potrebi imeti možnost, da v izvajanje teh preizkusov vključi nadrejeno družbo v Uniji.

(62)

Pravočasno in stvarno načrtovanje vseh postopkov skupnega odločanja je ključnega pomena. Vsak organ za reševanje, ki je vključen v navedene postopke, bi moral organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, pravočasno in učinkovito ter v skladu z zadevnimi časovnimi razporedi za skupno odločitev predložiti svoj prispevek k posamičnim skupnim odločitvam.

(63)

Treba je zagotoviti, da so skupne odločitve sprejete hitro in pravočasno. To je zlasti pomembno za odločitve o reševanju, relevantno pa je tudi za načrtovanje reševanja. Hkrati bi bilo treba zagotoviti, da imajo vsi organi, ki so vključeni v postopek skupnega odločanja, dovolj časa, da izrazijo svoje mnenje. Da bi dosegli pravo ravnotežje med tema dvema ciljema, bi moral organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, imeti pooblastilo, da predloži osnutek predloga drugim organom, ki so vključeni v postopek, in pri tem določi časovno omejitev, po izteku katere se domneva, da se organi, ki niso izrazili nasprotovanja, strinjajo s tem predlogom. Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, bi pri določanju zadevnega časovnega roka moral upoštevati dejanski časovni okvir postopka odločanja, kot ga določajo zakonske določbe ali kot ga je predhodno določil kolegij sam.

(64)

Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, bi za zagotovitev, da je vzpostavljen učinkovit postopek, moral imeti končno odgovornost za določitev zaporedja korakov, ki jih je treba izvesti. Določeni bi morali biti koraki za sprejetje skupne odločitve, pri čemer bi bilo treba upoštevati, da je nekatere izmed teh korakov mogoče izvesti vzporedno, druge pa zaporedno.

(65)

V skladu s členom 13(3) Direktive 2014/59/EU bi bilo treba načrte reševanja skupine pregledovati in posodabljati vsaj letno. Vendar je treba zagotoviti, da se načrti reševanja skupine pregledujejo in posodabljajo tudi priložnostno, če je to potrebno zaradi informacij, ki jih je prejel kolegij nadzornikov, ali na iniciativo kolegija za reševanje.

(66)

Za večjo preglednost delovanja kolegijev za reševanje bi bilo treba v tej uredbi jasno določiti enotne pogoje sporočanja skupnih odločitev nadrejeni družbi v Uniji in drugim subjektom relevantne skupine. Za zagotavljanje primerljivosti postopkov in rezultatov ter posledično doseganje konvergence je treba jasno določiti enotna pravila o postopkih in dokumentaciji, ki so potrebni za sprejemanje skupnih odločitev v kolegiju za reševanje.

(67)

Zagotoviti bi bilo treba tudi koordinacijo posameznih odločitev organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, in organov za reševanje podrejenih družb, če skupna odločitev ni sprejeta, da lahko kolegij za reševanje opravlja svojo vlogo iz člena 88(1) Direktive 2014/59/EU. Zato je treba določiti postopek delovanja kolegija kot okvira, v katerem si organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, in drugi organi prizadevajo za učinkovito in izvedljivo načrtovanje reševanja skupine tudi, kadar skupne odločitve niso sprejete.

(68)

Zadevni organi za reševanje, ki sodelujejo v kolegiju za reševanje, bi morali pri ugotavljanju, ali obstaja potreba po shemi za reševanje skupine, v skladu s členoma 91 in 92 Direktive 2014/59/EU upoštevati, ali obstaja skupinska razsežnost reševanja. V ta namen bi si moral organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, prizadevati za identifikacijo vseh subjektov skupine, na katere vpliva ali bi lahko vplivalo to, da subjekt v skupini ali nadrejena družba v Uniji izpolnjuje pogoje iz člena 32 ali 33 Direktive 2014/59/EU.

(69)

Za zagotovitev optimalnih pogojev za reševanje je treba ukrepati uspešno in učinkovito v kratkem časovnem okviru. Zato je pomembno določiti, da mora kolegij za reševanje pri upoštevanju potrebe po shemi za reševanje skupine upoštevati tudi potrebo po združevanju nacionalnih shem financiranja. Kolegij za reševanje bi moral zlasti v zvezi s finančnimi načrti in uporabo Direktive 2014/59/EU upoštevati, ali je potrebno združevanje nacionalnih shem financiranja. Če združevanja ni, bi bilo treba ustrezno prilagoditi vsebino in postopek finančnega načrta. Za nadaljnjo zagotovitev učinkovitosti bi moral organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, imeti možnost, da svojo končno pozitivno oceno o potrebi po shemi za reševanje skupine nadomesti s predlogom o navedeni shemi.

(70)

Shema za reševanje skupine bi morala v možnem in ustreznem obsegu upoštevati načrt reševanja skupine in mu slediti, razen če organi za reševanje ob upoštevanju okoliščin primera ocenijo, da bi cilje reševanja učinkoviteje dosegli z ukrepi, ki niso določeni v načrtu reševanja.

(71)

Vsi, na katere vpliva reševanje institucije, bi morali v celoti razumeti mnenja in ukrepe organa za reševanja, ki se ne strinja s skupno odločitvijo o shemi za reševanje skupine za namene koordinacije. Zato bi vsak organ, ki se ne strinja, organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, moral podati jasno utemeljitev svojega nestrinjanja.

(72)

Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je Komisiji predložil Evropski bančni organ (v nadaljnjem besedilu: EBA).

(73)

EBA se je o regulativnih tehničnih standardih o vsebini načrtov reševanja za institucije, ki niso del skupine, za katero se izvaja konsolidirani nadzor v skladu s členoma 111 in 112 Direktive 2013/36/EU, in vsebini načrtov reševanja za skupine v skladu s členom 10 oziroma s členom 13 Direktive 2014/59/EU ter o regulativnih tehničnih standardih v zvezi z merili, ki jih je treba preučiti za oceno rešljivosti institucije ali skupin, iz člena 15(4) oziroma člena 16(2) Direktive 2014/59/EU, posvetovala z Evropskim odborom za sistemska tveganja.

(74)

EBA je opravila odprta javna posvetovanja o osnutkih regulativnih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, analizirala potencialne povezane stroške in koristi ter prosila za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 –

1.

informacije, ki jih morata vsebovati individualni načrt sanacije in načrt sanacije skupine v skladu z odstavkoma 5 in 6 člena 7 Direktive 2014/59/EU;

2.

minimalna merila, ki naj bi jih ocenil pristojni organ pri individualnih načrtih sanacije in načrtih sanacije skupine v skladu z odstavkom 8 člena 6 Direktive 2014/59/EU;

3.

vsebino načrtov reševanja, ki se zahtevajo za institucije, ki niso del skupine, za katero se izvaja konsolidiran nadzor v skladu s členoma 111 in 112 Direktive 2013/36/EU, ter vsebino načrtov reševanja, ki se zahtevajo za skupine v skladu s členom 10 oziroma 13 Direktive 2014/59/EU;

4.

zadeve in merila, ki jih je treba oceniti za oceno rešljivosti institucij ali skupin, v skladu z odstavkom 4 člena 15 oziroma odstavkom 2 člena 16 Direktive 2014/59/EU;

5.

pogoje iz točk (a), (c), (e) in (i) člena 23(1) Direktive 2014/59/EU v zvezi s finančno podporo subjekta v skupini v skladu s členom 19 navedene direktive;

6.

okoliščine, v katerih je oseba neodvisna od organa za reševanje in institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU za namene odstavka 1 člena 36 navedene direktive in člena 74 Direktive;

7.

seznam obveznosti, za katere velja izjema pri zahtevi po vključitvi pogodbenega določila iz odstavka 1 člena 55 Direktive 2014/59/EU, in vsebino pogodbenega določila iz navedenega odstavka;

8.

postopke in vsebine, povezane z obvestili iz odstavkov 1, 2 in 3 člena 81 Direktive 2014/59/EU ter obvestilom o mirovanju iz člena 83 navedene direktive;

9.

podrobna pravila o vzpostavitvi in operativnem delovanju kolegijev za reševanje za izvajanje nalog iz odstavka 1 člena 88 Direktive 2014/59/EU.

1.

„individualni načrt sanacije“ pomeni kar koli od naslednjega:

2.

„strategija reševanja“ pomeni sklop ukrepov za reševanje, ki so navedeni v načrtu reševanja ali načrtu reševanja skupine;

3.

„preferenčna strategija reševanja“ pomeni strategijo reševanja, ki je glede na strukturo in poslovni model institucije ali skupine ter glede na ureditve za reševanje, ki se uporabljajo za pravne subjekte v skupini, najprimernejša za doseganje ciljev reševanja iz člena 31 Direktive 2014/59/EU;

4.

„ustrezne kvalificirane obveznosti“ pomeni kvalificirane obveznosti, ki izpolnjujejo pogoje, določene v členu 45(4) Direktive 2014/59/EU, za vključitev v znesek kapitala in kvalificirane obveznosti iz člena 45(1) navedene direktive;

5.

„strategija z eno vstopno točko“ pomeni strategijo reševanja, pri kateri en sam organ za reševanje uporabi pooblastila za reševanje na ravni ene nadrejene družbe ali ene institucije, za katero se izvaja konsolidirani nadzor;

6.

„strategija z več vstopnimi točkami“ pomeni strategijo reševanja, pri kateri dva ali več organov za reševanje uporabi pooblastila za reševanje na regionalnih ali funkcionalnih podskupinah ali subjektih v skupini;

7.

„obvladovanje“ pomeni obvladovanje, kot je opredeljeno v točki 37 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4);

8.

„kvalificirani delež“ pomeni kvalificirani delež, kot je opredeljen v točki 36 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.

1.

povzetek ključnih elementov načrta sanacije v skladu s členom 4;

2.

informacije o upravljanju v skladu s členom 5;

3.

strateško analizo v skladu s členi 6 do 12;

4.

načrt sporočanja in razkrivanja v skladu s členom 14;

5.

analizo pripravljalnih ukrepov v skladu s členom 15.

(a)

informacij o upravljanju iz načrta sanacije;

(b)

strateške analize iz načrta sanacije, vključno s povzetkom splošne sposobnosti za sanacijo iz člena 12(3);

(c)

vseh pomembnih sprememb institucije, skupine ali načrta sanacije od prejšnje različice načrta sanacije, ki je bila predložena pristojnemu organu;

(d)

načrta sporočanja in razkrivanja iz načrta sanacije;

(e)

pripravljalnih ukrepov, določenih v načrtu sanacije.

1.

kako se je oblikoval načrt sanacije, kar vključuje vsaj:

2.

politik in postopkov, ki urejajo odobritev načrta sanacije, kar vključuje vsaj:

3.

pogojev in postopkov, potrebnih za pravočasno izvedbo možnih načinov sanacije, kar vključuje vsaj:

4.

skladnosti načrta s splošnim okvirom upravljanja tveganj institucije ali skupine, vključno z opisom relevantnih referenčnih vrednosti (zgodnji opozorilni znaki), ki se uporabljajo kot del notranjega postopka za upravljanje tveganj institucije ali skupine, če se navedene referenčne vrednosti lahko uporabijo za obveščanje vodstva, da bi kazalniki lahko bili izpolnjeni;

5.

upravljavskih informacijskih sistemov, vključno z opisom veljavnih ureditev za zagotovitev, da so informacije, potrebne za izvajanje možnih načinov sanacije, zanesljivo in pravočasno dostopne za odločanje v stresnih razmerah.

(a)

opis subjekta ali subjektov, ki jih zajema načrt sanacije, kot so določeni v členu 7;

(b)

opis možnih načinov sanacije, kot so določeni v členih 8 do 12.

(a)

splošen opis subjekta ali subjektov, zajetih v načrtu sanacije, kar vključuje:

(b)

shematsko razporeditev glavnih poslovnih področij in kritičnih funkcij za pravne subjekte in podružnice, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 2;

(c)

podroben opis pravnih in finančnih struktur subjekta ali subjektov, ki jih zajema načrt, vključno z razlago povezav znotraj skupine v zvezi s pravnimi subjekti ali podružnicami, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 2, zlasti opis naslednjih elementov:

(d)

opis zunanjih povezanosti, ki vključuje vsaj:

(a)

pomembno prispevajo k dobičku subjekta ali subjektov, ki jih zajema načrt sanacije, ali k njihovemu financiranju ali imajo v lasti pomemben delež njihovih sredstev, obveznosti ali kapitala;

(b)

izvajajo ključne poslovne dejavnosti;

(c)

centralno izvajajo ključne operativne funkcije, funkcije tveganja ali administrativne funkcije;

(d)

nosijo veliko tveganje, ki bi v najslabšem scenariju lahko ogrozilo sposobnost uspešnega poslovanja institucije ali skupine;

(e)

jih ni bilo mogoče odprodati ali likvidirati, ne da bi se sprožilo veliko tveganje za institucijo ali skupino kot celoto;

(f)

so pomembne za finančno stabilnost vsaj ene države članice, v kateri imajo sedež ali kjer poslujejo.

(a)

nabor kapitalskih in likvidnostnih ukrepov, potrebnih za ohranitev ali obnovitev sposobnosti uspešnega poslovanja in finančnega položaja subjekta ali subjektov, ki jih zajema načrt sanacije, katerih glavni cilj je zagotavljanje uspešnega delovanja kritičnih funkcij in glavnih poslovnih področij;

(b)

ureditve in ukrepe, katerih glavni cilj je ohraniti ali obnoviti kapital institucije ali konsolidirani kapital skupine z zunanjimi dokapitalizacijami in notranjimi ukrepi za izboljšanje kapitalskega položaja subjekta ali subjektov, ki jih zajema načrt sanacije;

(c)

ureditve in ukrepe za zagotovitev, da imajo subjekt ali subjekti, ki jih zajema načrt sanacije, zadosten dostop do virov financiranja za nepredvidljive dogodke, s katerim se zagotovi, da lahko še naprej opravljajo svoje dejavnosti in izpolnijo obveznosti, ko te zapadejo;

(d)

ureditve in ukrepe za zmanjševanje tveganja in finančnega vzvoda ali za prestrukturiranje poslovnih področij, po potrebi vključno z analizo možnih pomembnih prodaj sredstev, pravnih subjektov ali poslovnih področij;

(e)

ureditve in ukrepe, katerih glavni cilj je doseči prostovoljno prestrukturiranje obveznosti, ne da bi pri tem sprožili primer neizpolnitve finančne obveznosti, prekinitev pogodbe, poslabšanje bonitetne ocene ali podobno.

1.

finančno in operativno oceno učinka, ki določa pričakovani učinek na solventnost, likvidnost, financiranje, dobičkonosnost in poslovanje subjekta ali subjektov, ki jih zajema načrt sanacije; če je relevantno, se v oceni jasno opredelijo različni subjekti v skupini, na katere lahko možni načrt sanacije vpliva ali ki lahko sodelujejo pri njegovem izvajanju;

2.

oceno zunanjih učinkov in sistemskih posledic, v kateri so opisani pričakovani učinek na kritične funkcije, ki jih izvaja subjekt ali subjekti, ki jih zajema načrt sanacije, ter učinek na delničarje, stranke, zlasti imetnike vlog in male vlagatelje, na nasprotne stranke in, če je relevantno, na preostalo skupino;

3.

predpostavke pri vrednotenju in vse druge predpostavke, uporabljene pri ocenah iz točk 1 in 2, vključno s predpostavkami o tržljivosti sredstev ali ravnanju drugih finančnih institucij.

(a)

oceno tveganja, povezanega z možnim načinom sanacije, pri čemer se upoštevajo morebitne pretekle izkušnje pri izvedbi možnega načina sanacije ali enakovrednega ukrepa;

(b)

podrobno analizo in opis vseh pomembnih ovir za uspešno in pravočasno izvedbo načrta ter opis, kako bi se lahko take ovire odpravile;

(c)

če je relevantno, analizo potencialnih ovir za učinkovito izvedbo možnega načina sanacije, ki izhajajo iz strukture skupine ali ureditev znotraj skupine, vključno s tem, ali obstajajo znatne praktične ali pravne ovire za takojšen prenos kapitala ali za odplačilo obveznosti ali sredstev znotraj skupine;

(d)

rešitve za potencialne ovire iz točk (b) in (c).

(a)

vse ureditve in ukrepi, potrebni za ohranitev nemotenega dostopa do relevantnih infrastruktur finančnih trgov;

(b)

vse ureditve in ukrepi, potrebni za ohranitev nemotenega izvajanja operativnih postopkov subjekta ali subjektov, ki jih zajema načrt sanacije, vključno z infrastrukturo in storitvami IT;

(c)

pričakovan časovni okvir za izvedbo in učinkovanje možnega načina sanacije;

(d)

učinkovitost možnega načina sanacije in ustreznost kazalnikov v vrsti različnih scenarijev finančnih težav, pri čemer se oceni učinek vsakega od teh scenarijev na subjekt ali subjekte, ki jih zajema načrt sanacije, zlasti na njihov kapital, likvidnost, dobičkonosnost, profil tveganja in poslovanje.

(a)

notranje sporočanje, zlasti zaposlenim, svetu delavcev ali drugim predstavnikom zaposlenih;

(b)

zunanje sporočanje, zlasti delničarjem in drugim vlagateljem, pristojnim organom, nasprotnim strankam, finančnim trgom, infrastrukturam finančnih trgov, imetnikom vlog in javnosti, kot je ustrezno;

(c)

učinkoviti predlogi za ravnanje v primeru morebitnih negativnih odzivov trga.

1.

ali načrt zajema vse informacije iz oddelka A Priloge k Direktivi 2014/59/EU, kot je podrobneje določeno v oddelku I poglavja I te uredbe;

2.

ali načrt zagotavlja aktualne informacije, tudi v zvezi z vsemi pomembnimi spremembami pri subjektu (ali subjektih), zlasti spremembami njegove pravne ali organizacijske strukture ali njegovega poslovnega ali finančnega položaja od zadnje predložitve načrta, v skladu s členom 5(2) Direktive 2014/59/EU;

3.

če je relevantno, ali načrt reševanja vključuje analizo, kako in kdaj bi lahko subjekt ali subjekti, ki jih zajema načrt, zaprosili za posojilo centralne banke v okoliščinah, obravnavanih v načrtu, in določa sredstva, ki bi bila verjetno primerna za zavarovanje s premoženjem;

4.

ali načrt ustrezno odraža ustrezen niz scenarijev resnih makroekonomskih pretresov in finančnih težav, ki so relevantni za konkretne pogoje subjekta ali subjektov, ki jih zajema načrt, pri čemer so v skladu s členom 5(7) Direktive 2014/59/EU upoštevane smernice, ki jih je izdala EBA, ki podrobneje določajo niz scenarijev, ki se morajo vključiti v načrte sanacije, pri čemer si pristojni organ na vsak način prizadeva za upoštevanje navedenih smernic v skladu s členom 16(3) Uredbe (EU) št. 1093/2010;

5.

ali načrt vsebuje okvir kazalnikov, ki določa, kdaj se lahko izvedejo ustrezni ukrepi iz načrta;

6.

ali so informacije iz točk 1 do 5 zagotovljene v zvezi s celotno skupino;

7.

ali načrt, kjer je relevantno, vključuje sheme za finančno podporo znotraj skupine, sprejete na podlagi dogovora za finančno podporo znotraj skupine, sklenjenega v skladu s poglavjem III Direktive 2014/59/EU;

8.

ali je za vsakega od scenarijev resnih makroekonomskih pretresov in finančnih težav, ki so upoštevani v načrtu v skladu s členom 7(6) Direktive 2014/59/EU, v načrtu navedeno, ali obstajajo:

1.

za načrt se šteje, da je jasen, če:

2.

za informacije, ki jih vsebuje načrt, se šteje, da so relevantne, če so take informacije osredotočene na opredelitev možnih načinov za ohranitev ali ponovno vzpostavitev finančne trdnosti in sposobnosti uspešnega poslovanja institucije ali skupine;

3.

za načrt sanacije se šteje, da je celovit, če načrt ob upoštevanju zlasti vrste dejavnosti subjekta ali subjektov, ki jih zajema, in njihove velikosti ter medsebojne povezanosti z drugimi institucijami in skupinami ter s finančnim sistemom na splošno:

4.

za načrt se šteje, da je notranje usklajen, če:

(a)

raven povezanosti in skladnosti načrta s splošnimi cilji korporativnega upravljanja in notranjimi postopki subjekta ali subjektov, na katere se nanaša načrt, ter njegovim/njihovim okvirom za upravljanje tveganj;

(b)

ali načrt vsebuje zadostno število verjetnih in izvedljivih možnosti sanacije, zaradi česar je mogoče razumno pričakovati, da bi se institucija ali skupina hitro in učinkovito odzvala na različne scenarije finančnih težav;

(c)

ali možni načini sanacije, vsebovani v načrtu, določajo ukrepe, ki predstavljajo učinkovit odziv na scenarije resnih makroekonomskih pretresov in finančnih težav v skladu s členom 5(6) Direktive 2014/59/EU;

(d)

ali je časovni okvir za izvedbo možnih načinov sanacije realističen in se upošteva pri postopkih, namenjenih zagotovitvi izvedbe ukrepov sanacije;

(e)

kakšna je stopnja pripravljenosti institucije ali skupine na odpravljanje finančnih težav, ki se določi zlasti na podlagi ocene, ali so bili v zadostni meri opredeljeni potrebni pripravljalni ukrepi in, kjer je primerno, ali so se ti ukrepi izvedli oziroma ali je bil pripravljen načrt za njihovo izvedbo;

(f)

ali obstaja zadostno število različnih scenarijev resnih makroekonomskih pretresov in finančnih težav, pri katerih se lahko preizkusi načrt;

(g)

ali so postopki za preizkušanje načrta pri različnih scenarijih iz točke (f) ustrezni in v kakšnem obsegu se s tem preizkušanjem preverja analiza možnih načinov sanacije in kazalnikov v vsakem scenariju;

(h)

ali so predpostavke in vrednotenja v načrtu ter vsi možni načini sanacije realistični in verjetni.

(a)

obseg, v katerem je njegovo izvajanje pod nadzorom skupine ali institucije, in obseg, v katerem bi bil odvisen od ukrepanja tretjih oseb;

(b)

ali načrt vključuje dovolj širok nabor možnih načinov sanacije in ustreznih kazalnikov, pogojev ter postopkov za zagotovitev pravočasne izvedbe teh možnosti sanacije;

(c)

obseg, v katerem načrt upošteva razumno predvidljive učinke izvedbe predlaganega načina sanacije na institucijo ali skupino;

(d)

ali je verjetno, da bi načrt in zlasti možni načini sanacije ohranili sposobnost uspešnega poslovanja institucije ali skupine in ponovno vzpostavili njeno finančno trdnost;

(e)

če je relevantno, v kakšnem obsegu je institucija ali skupina, ali konkurenti s podobnimi značilnostmi, obvladovala zgodnejši primer finančnih težav z značilnostmi, podobnimi scenariju, ki se obravnava, z uporabo opisanih načinov sanacije, zlasti kar zadeva pravočasno izvedbo sanacije in v primeru načrta sanacije skupine, koordinacijo možnih načinov sanacije znotraj skupine.

1.

ali je mogoče razumno pričakovati, da se bodo načrt in posamezni načini sanacije lahko izvedli pravočasno in učinkovito tudi v razmerah resnih makroekonomskih pretresov ali finančnih težav;

2.

ali je mogoče razumno pričakovati, da se lahko načrt in določeni načini sanacije izvedejo v takem obsegu, da bodo v zadostni meri doseženi njihovi cilji in da ne bo prišlo do pomembnejših negativnih učinkov na finančni sistem;

3.

ali nabor možnih načinov sanacije dovolj zmanjšuje tveganje, da bo prišlo do ovir za izvedbo teh možnosti sanacije ali negativnih posledic za sistem, če se bodo ukrepi za sanacijo drugih institucij ali skupin izvajali ob istem času;

4.

obseg, v katerem so lahko možni načini sanacije v nasprotju z načini sanacije institucij ali skupin, ki imajo podobne ranljivosti, na primer zaradi podobnih poslovnih modelov, strategij ali obsega dejavnosti, če bi se ti načini sanacije izvedli ob istem času;

5.

obseg, v katerem bi izvedba možnih načinov sanacije s strani več institucij ali skupin ob istem času verjetno negativno vplivala na učinek in izvedljivost možnih načinov sanacije.

1.

obseg, v katerem lahko načrt stabilizira skupino kot celoto ter katero koli institucijo skupine, zlasti ob upoštevanju:

2.

v kakšnem obsegu načrt zagotavlja rešitve za odpravo vseh ovir pri izvajanju ukrepov sanacije znotraj skupine, ki so opredeljene v povezavi s scenarijem iz člena 5(6) Direktive 2014/59/EU; če ovir ni mogoče odpraviti, v kakšnem obsegu bi se lahko z alternativnimi ukrepi sanacije dosegli isti cilji;

3.

v kakšnem obsegu načrt vsebuje rešitve za odpravo vseh pomembnih opredeljenih praktičnih ali pravnih ovir za takojšen prenos kapitala ali za odplačilo obveznosti ali sredstev znotraj skupine; če ovir ni mogoče odpraviti, v kakšnem obsegu bi se lahko z alternativnimi načini sanacije dosegli isti cilji.

1.

povzetek načrta, vključno z opisom institucije ali skupine in povzetkom elementov iz točk 2 do 8;

2.

opis strategije reševanja, obravnavane v načrtu, vključno z:

3.

opis informacij in ureditev za zagotavljanje teh informacij, ki so potrebne za uspešno izvedbo strategije reševanja, ki vključuje vsaj:

4.

opis ureditev za zagotovitev neprekinjenega dostopa do kritičnih funkcij med reševanjem, ki vključuje vsaj opis:

5.

opis potreb po financiranju in virov financiranja, potrebnih za izvedbo strategije reševanja, predvidene v načrtu, ki vključuje vsaj:

6.

načrte sporočanja s ključnimi skupinami deležnikov, ki vključujejo vsaj:

7.

ugotovitve ocene rešljivosti, ki vključujejo vsaj naslednje:

8.

vsa mnenja, ki jih izrazi institucija ali skupina v povezavi z načrtom reševanja.

(a)

ocena izvedljivosti in verodostojnosti likvidacije institucije ali skupine po običajnih insolvenčnih postopkih v skladu s členom 24;

(b)

izbira preferenčne strategije reševanja za oceno v skladu s členom 25;

(c)

ocena izvedljivosti izbrane strategije reševanja v skladu s členi 26 do 31;

(d)

ocena verodostojnosti izbrane strategije reševanja v skladu s členom 32.

(a)

delovanje finančnih trgov in zaupanje na trgih;

(b)

infrastrukture finančnih trgov, zlasti:

(c)

druge finančne institucije, zlasti:

(d)

realni sektor gospodarstva ter zlasti na razpoložljivost ključnih finančnih storitev.

(a)

katera orodja za reševanje bi se uporabila v okviru preferenčne strategije reševanja in ali so ta orodja za reševanje na voljo pravnim subjektom, pri katerih naj bi se v skladu s strategijo reševanja uporabila;

(b)

znesek ustreznih kvalificiranih obveznosti v skladu s predlagano strategijo reševanja, tveganje neprispevanja k pokritju izgub ali dokapitalizaciji in pravni subjekti, ki izdajo navedene ustrezne kvalificirane obveznosti, ob upoštevanju, da:

(c)

pogodbene in druge ureditve, vzpostavljene za prenos izgub med pravnimi subjekti v skupini;

(d)

operativno strukturo in poslovni model institucije ali skupine, še zlasti, ali je zelo integrirana ali ima decentralizirano strukturo z visoko stopnjo ločenosti med različnimi deli institucije ali skupine, ob upoštevanju da:

(e)

izvršljivost orodij za reševanje, ki bi se uporabila, zlasti v tretjih državah;

(f)

ali strategija reševanja zahteva podporo drugih organov, zlasti v tretjih državah, ali od takih organov zahteva, da ne izvajajo neodvisnih ukrepov reševanja, in ali so taki ukrepi izvedljivi in verodostojni za te organe.

(a)

struktura in poslovanje;

(b)

finančni viri;

(c)

informacije;

(d)

čezmejna vprašanja;

(e)

pravna vprašanja.

1.

zadeve, obravnavane v točkah 1 do 7, 16, 18 in 19 oddelka C Priloge k Direktivi 2014/59/EU;

2.

odvisnost pomembnih subjektov in glavnih poslovnih področij od infrastrukture, informacijske tehnologije, zakladniških ali finančnih funkcij, zaposlenih ali drugih ključnih deljenih storitev;

3.

ali so upravljanje, nadzor in ureditve za upravljanje tveganj skladne z vsemi morebitnimi spremembami strukture institucije ali skupine;

4.

ali je pravna in franšizna struktura institucije ali skupine skladna z vsemi morebitnimi spremembami strukture poslovanja institucije ali skupine;

5.

ali so na voljo ustrezna orodja za reševanje v zvezi z vsakim pravnim subjektom, ki so potrebna za izvajanje strategije reševanja.

1.

zadeve, obravnavane v točkah 13, 14, 15 in 17 oddelka C Priloge k Direktivi 2014/59/EU;

2.

potrebo po opredelitvi in določitvi zneska vseh obveznosti, za katere v skladu s strategijo reševanja ni verjetno, da bodo prispevale k pokritju izgub ali dokapitalizaciji, pri čemer se upoštevajo najmanj naslednji dejavniki:

3.

obseg potreb po financiranju v obdobju pred in med procesom reševanja, razpoložljivost virov financiranja in ovire za prenose sredstev, ki bodo potrebni znotraj institucije ali skupine;

4.

ali so določene ustrezne ureditve za prenos izgub na pravne subjekte, za katere bi se uporabila orodja za reševanje, od drugih podjetij v skupini, vključno z oceno zneska financiranja znotraj skupine in njegove sposobnosti pokrivanja izgub, če je relevantno.

1.

zadeve, obravnavane v točkah 8 do 12 oddelka C Priloge k Direktivi 2014/59/EU;

2.

sposobnost institucije ali skupine, da zagotovi informacije o znesku sredstev, za katera bi se pričakovalo, da so primerna za zavarovanje s premoženjem za posojila centralne banke, in o tem, kje v skupini se nahajajo;

3.

sposobnost institucije ali skupine, da zagotovi informacije za potrebe vrednotenja, da se določi znesek potrebnega odpisa vrednosti ali dokapitalizacije.

1.

zadeve, obravnavane v točki 20 oddelka C Priloge k Direktivi 2014/59/EU;

2.

obstoj zadostnih postopkov za koordinacijo in komunikacijo ter zagotovil o ukrepih, ki se bodo sprejeli, med organi matične države in organi države gostiteljice, tudi v tretjih državah, da se omogoči izvršitev strategije reševanja;

3.

ali zakonodaja v zadevni matični jurisdikciji ali v jurisdikciji države gostiteljice prevlada nad pogodbenimi pravicami do odpovedi v finančnih pogodbah, ki se aktivirajo izključno zaradi propada in reševanja povezanega podjetja.

1.

ali se lahko zahteve glede regulativnih odobritev ali pooblastil, potrebnih za izvajanje strategije reševanja, pravočasno izpolnijo;

2.

ali pomembna pogodbena dokumentacija dovoljuje odpoved pogodb ob vključitvi v proces reševanja;

3.

ali pogodbene obveznosti, ki jih organ za reševanje ne more razveljaviti, prepovedujejo prenos sredstev in/ali obveznosti, predviden v strategiji reševanja.

(a)

delovanje finančnih trgov in zlasti zaupanje na trgih;

(b)

infrastrukture finančnih trgov, zlasti:

(c)

druge finančne institucije, zlasti:

(d)

realni sektor gospodarstva ter zlasti na razpoložljivost finančnih storitev.

(a)

kapitalske in likvidnostne potrebe prejemnika podpore, ki se določijo na podlagi opisa kapitalskega in likvidnostnega položaja prejemnika podpore ter napovedi glede njegovih prihodnjih kapitalskih in likvidnostnih potreb, so krite za dovolj dolgo obdobje, pri čemer se upoštevajo vsi drugi relevantni finančni viri, s katerimi bi se lahko pokrile te potrebe, časovni okvir za odpravo finančnih težav in pogoji podpore;

(b)

analiza finančnega položaja ter notranjih in zunanjih vzrokov za finančne težave, zlasti poslovnega modela ter upravljanja tveganj pri prejemniku podpore, kot tudi preteklih, trenutnih in pričakovanih tržnih pogojev ni v nasprotju s pričakovanji o odpravi težav;

(c)

akcijski načrt, ki opisuje ukrepe za odpravo finančnih težav prejemnika podpore, po potrebi vključno z revizijo njegovega poslovnega modela in upravljanja tveganj;

(d)

osnovne predpostavke v opisih in napovedih iz točk (a), (b) in (c) so jasne in verjetne ter upoštevajo stresne razmere pri prejemniku podpore, trenutne tržne razmere in potencialno negativen razvoj dogodkov.

(a)

pogoji ustrezno odražajo:

(b)

pogoji odražajo najboljšo korist ponudnika podpore v skladu s členom 19(7) Direktive 2014/59/EU ter povezanost koristi, tveganj in stroškov, upoštevano pri določanju najboljše koristi, vključno z neposrednimi ali posrednimi koristmi, ki jih lahko ponudnik podpore pridobi z zagotovitvijo finančne podpore, ter koristmi za skupino zaradi te podpore.

(a)

za sredstva ponudnika podpore lahko utemeljeno pričakuje, da bodo v vsakem trenutku presegala njegove obveznosti;

(b)

za ponudnika podpore lahko utemeljeno pričakuje, da bo izpolnjeval naslednje pogoje:

(a)

potencialno pokrivanje izgub znotraj skupine po tem, ko so bili izpolnjeni pogoji za reševanje;

(b)

medsebojno povezanost ponudnika podpore in prejemnika podpore;

(c)

tveganje širjenja negativnih učinkov znotraj skupine;

(d)

povečanje kompleksnosti skupine zaradi finančne podpore;

(e)

kapitalski in likvidnostni položaj ponudnika podpore.

1.

„organ za imenovanje“ pomeni pravno ali fizično osebo, odgovorno za izbiro in imenovanje neodvisnega ocenjevalca vrednosti za namene vrednotenja iz člena 36(1) ali 74(1) Direktive 2014/59/EU;

2.

„zadevni subjekt“ pomeni institucijo ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU, katerih sredstva in obveznosti se morajo vrednotiti v skladu s členom 36 ali 74 Direktive 2014/59/EU;

3.

„zadevni javni organ“ pomeni organ za imenovanje, organ za reševanje ali organe iz točk (a) do (h) člena 83(2) Direktive 2014/59/EU in prvi organ iz točke (i) člena 83(2) Direktive 2014/59/EU.

1.

ocenjevalec vrednosti ima potrebne kvalifikacije, izkušnje, sposobnost, znanje in vire ter lahko zagotovi učinkovito vrednotenje brez prevelikega zanašanja na kateri koli zadevni javni organ ali zadevni subjekt v skladu s členom 39;

2.

ocenjevalec vrednosti je pravno ločen od zadevnih javnih organov ali zadevnega subjekta v skladu s členom 40;

3.

ocenjevalec vrednosti nima pomembnih skupnih ali navzkrižnih interesov v smislu člena 41.

(a)

zahtevati ali prejemati navodil ali smernic od katerega koli zadevnega javnega organa ali zadevnega subjekta;

(b)

zahtevati ali prejemati finančnih ali drugih koristi od katerega koli zadevnega javnega organa ali zadevnega subjekta.

(a)

zagotavljanja navodil, smernic, prostorov, tehnične opreme ali drugih oblik podpore, če je glede na oceno organa za imenovanje ali drugega organa, ki je lahko pooblaščen za izvajanje te naloge v zadevni državi članici, to potrebno za dosego ciljev vrednotenja;

(b)

plačila neodvisnemu ocenjevalcu vrednosti takega honorarja in stroškov, ki so utemeljeni glede na izvedeno vrednotenje.

(a)

kar zadeva fizične osebe, neodvisni ocenjevalec vrednosti ne sme biti uslužbenec ali pogodbeni delavec katerega koli zadevnega javnega organa ali zadevnega subjekta;

(b)

kar zadeva pravne osebe, neodvisni ocenjevalec vrednosti ne sme pripadati isti skupini podjetij kot kateri koli zadevni javni organ ali zadevni subjekt.

(a)

višjim vodstvom in člani upravljalnega organa zadevnega subjekta;

(b)

pravnimi ali fizičnimi osebami, ki obvladujejo ali imajo kvalificirani delež v zadevnem subjektu;

(c)

upniki, ki jih organ za imenovanje ali drug organ, ki je lahko pooblaščen za izvajanje te naloge v zadevni državi članici, opredeli kot pomembne na podlagi informacij, ki jih ima na voljo organ za imenovanje ali drug organ, ki je lahko pooblaščen za izvajanje te naloge v zadevni državi članici;

(d)

vsemi subjekti v skupini.

(a)

opravljanje storitev s strani neodvisnega ocenjevalca vrednosti, tudi v preteklosti, za zadevni subjekt in osebe iz odstavka 3, in zlasti povezava med temi storitvami in elementi, ki so pomembni za vrednotenje;

(b)

osebna in finančna razmerja med neodvisnim ocenjevalcem vrednosti in zadevnim subjektom ter osebami iz odstavka 3;

(c)

naložbe ali drugi pomembni finančni interesi neodvisnega ocenjevalca vrednosti;

(d)

v zvezi s pravnimi osebami vse strukturne ločitve ali druge ureditve, ki se bodo vzpostavile, da bi se odpravili dejavniki, ki ogrožajo neodvisnost, kot so samopregledovanje, lastni interesi, zagovorništvo, poznanstva, zaupanje ali ustrahovanje, vključno z ureditvami za razlikovanje med tistimi zaposlenimi, ki so lahko vključeni v vrednotenje, in drugimi zaposlenimi.

(a)

vzdrževati, v skladu z vsemi veljavnimi etičnimi kodeksi in poklicnimi standardi, politike in postopke za ugotavljanje vseh dejanskih ali potencialnih interesov, ki bi se lahko šteli za pomembne v skladu z odstavkom 2;

(b)

nemudoma obvestiti organ za imenovanje ali drug organ, ki je lahko pooblaščen za izvajanje naloge, iz odstavka 2 v zadevni državi članici, o vseh dejanskih ali potencialnih interesih, za katere neodvisni ocenjevalec vrednosti meni, da bi lahko glede na oceno organa predstavljali pomemben interes v skladu z odstavkom 2;

(c)

sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da nobeden od zaposlenih ali drugih oseb, vključenih v vrednotenje, nima pomembnih interesov, opisanih v odstavku 2.

1.

„pomembna sprememba“ v zvezi z zadevnim sporazumom, kot je opredeljen v točki 2 tega člena in sklenjenim pred datumom začetka uporabe določb, ki prenašajo oddelek 5 poglavja IV naslova IV Direktive 2014/59/EU v nacionalno zakonodajo, pomeni spremembo, vključno z avtomatsko, sprejeto po navedenem datumu, ki vpliva na materialne pravice in obveznosti stranke v zadevnem sporazumu; spremembe, ki ne vplivajo na materialne pravice in obveznosti stranke v zadevnem sporazumu, vključujejo spremembo kontaktnih podatkov podpisnika ali naslovnika za vročitev dokumentov, tipografske spremembe za odpravo redakcijskih napak ali avtomatske prilagoditve obrestnih mer;

2.

„zadevni sporazum“ pomeni vsak sporazum, vključno s pogoji kapitalskega instrumenta, ki povzroči obveznost, za katero se uporablja člen 55(1) Direktive 2014/59/EU.

(a)

ni v celoti zavarovana;

(b)

je v celoti zavarovana, vendar jo urejajo pogodbena določila, ki dolžnika ne zavezujejo, da ima obveznost nenehno v celoti zavarovano v skladu z regulativnimi zahtevami zakonodaje Unije ali zakonodaje tretje države, ki ima učinke, ki se lahko štejejo za enakovredne zakonodaji Unije.

(a)

obveznosti, nastale po tem datumu, ne glede na to, ali nastanejo v okviru zadevnih sporazumov, sklenjenih pred tem datumom, kar vključuje krovne ali okvirne sporazume med pogodbenimi strankami, ki urejajo več obveznosti;

(b)

obveznosti, nastale pred ali po tem datumu v okviru zadevnih sporazumov, sklenjenih pred tem datumom, pri katerih je prišlo do pomembne spremembe;

(c)

obveznosti v okviru dolžniških instrumentov, izdanih po tem datumu;

(d)

obveznosti v okviru dolžniških instrumentov, izdanih pred ali po tem datumu v okviru zadevnih sporazumov, sklenjenih pred tem datumom, pri katerih je prišlo do pomembne spremembe.

(a)

na zahtevo organa za reševanje ali na pobudo upravnega ali sodnega organa tretje države, katere zakonodaja ureja obveznost ali instrument, omogoča takemu tako pooblaščenemu upravnemu ali sodnemu organu tretje države, da v obdobju, za katerega organ za reševanje določi, da ne bo ogrozilo učinkovite uporabe pooblastil za odpis ali konverzijo s strani navedenega organa, stori eno od naslednjega:

(b)

določi, da morajo biti razlogi, zaradi katerih lahko upravni ali sodni organ tretje države zavrne priznanje ali podporo pri izvršitvi pooblastil za odpis ali konverzijo v skladu s točko (a), jasno navedeni in omejeni na enega ali več od naslednjih izjemnih primerov:

1.

nasprotna stranka institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU potrdi in sprejme, da lahko pri obveznosti pride do izvršitve pooblastil za odpis ali konverzijo s strani organa za reševanje;

2.

opis pooblastil za odpis ali konverzijo vsakega organa za reševanje v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero se prenaša oddelek 5 poglavja IV naslova IV Direktive 2014/59/EU, oziroma, kjer je relevantno, v skladu z Uredbo (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (7), zlasti pooblastil iz točk (e), (f), (g) in (j) člena 63(1) Direktive 2014/59/EU;

3.

nasprotna stranka institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU potrdi in sprejme, da:

4.

nasprotna stranka institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU potrdi in sprejme dejstvo, da pogodbeno določilo zadeve, opisane v njem, obravnava tako izčrpno, da se ne upoštevajo nobeni drugi dogovori, ureditve ali sporazumi med nasprotnimi strankami, ki se nanašajo na vsebino zadevnega sporazuma.

(a)

ime, naslov registriranega sedeža, in, če je na voljo, identifikator pravnih subjektov institucije ali subjekta, ki pošilja obvestilo;

(b)

ime in naslov registriranega sedeža neposredne in končne nadrejene družbe te institucije ali subjekta, če je relevantno:

(c)

relevantne informacije in analize, ki jih je upravljalni organ upošteval pri oceni, na podlagi katere je določil, ali so bili izpolnjeni pogoji iz člena 32(4) Direktive 2014/59/EU;

(d)

kopijo pisnega sklepa upravljalnega organa, ki potrjuje njegovo oceno, da institucija ali subjekt propada ali bo verjetno propadel;

(e)

vse dodatne informacije, ki so po mnenju upravljalnega organa relevantne za njegovo oceno.

1.

kopijo prejetega obvestila, vključno z vsemi informacijami iz člena 46(1);

2.

podrobnosti o ukrepih za preprečevanje krize ali ukrepih iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, ki jih je sprejel pristojni organ ali za katere zahteva od institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU, da jih izvede, če je relevantno;

3.

vso dodatno podporno dokumentacijo, ki jo po mnenju pristojnega organa organ za reševanje potrebuje, da lahko sprejme informirano odločitev.

(a)

ime institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU, na katero se nanaša obvestilo;

(b)

informacije iz točk (a) in (b) člena 46(1);

(c)

povzetek ocene, ki se zahteva v točkah (a) in (b) člena 32(1) Direktive 2014/59/EU.

(a)

ime, naslov registriranega sedeža, in, če je na voljo, identifikator pravnih subjektov institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU, ki je v postopku reševanja;

(b)

ime in naslov registriranega sedeža neposredne in končne nadrejene družbe institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU, če je relevantno;

(c)

seznam imen drugih subjektov v skupini in povezanih podružnic, na katere vplivajo ukrepi reševanja, vključno z informacijami, kolikor je mogoče, o podružnicah v tretjih državah;

(d)

povzetek relevantnih ukrepov reševanja, ki so bili sprejeti, datume, na katere začnejo veljati ti ukrepi reševanja, in zlasti njihove učinke na male stranke, pri čemer povzetek vključuje naslednje:

(e)

potrditev, da se pogodbene zaveze, vključno z načrti odplačil, ki niso predmet mirovanj iz členov 69, 70 in 71 Direktive 2014/59/EU, nemoteno izvajajo;

(f)

kontaktno točko v instituciji, pri kateri lahko stranke in upniki pridobijo dodatne informacije in najnovejše podatke o instituciji ali subjektu iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU in njenem poslovanju.

(a)

mnenje organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, tudi ob upoštevanju točke (b), o enakovrednosti ureditve v zvezi z zaupnostjo in poslovnimi skrivnostmi, ki velja za kandidata za opazovalca;

(b)

pogoje za udeležbo opazovalca v kolegiju za reševanje, ki se bodo vključili v pisne dogovore in postopke, ki jih predlaga organ za reševanje, pristojen na ravni skupine;

(c)

stališče organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, glede pomembnosti zadevne podružnice, če je kandidat organ reševanja tretje države za podružnico;

(d)

rok za predložitev nestrinjanja: v tem roku lahko kateri koli član kolegija za reševanje iz člena 88(2)(b), (c) ali (d) Direktive 2014/59/EU, ki se ne strinja z zahtevo, izrazi svoje v celoti utemeljeno nasprotovanje mnenju organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, iz točke (a) tega odstavka; če tega nasprotovanja ne izrazi, se predpostavlja, da se z mnenjem strinja.

(a)

opis skupine, nadrejene družbe v Uniji, odvisnih družb in pomembnih podružnic;

(b)

identifikacijo članov in opazovalcev kolegija za reševanje;

(c)

opis splošnega okvira kolegija za reševanje za sodelovanje med organi in koordinacijo dejavnosti in nalog.

(a)

opis različnih podstruktur kolegija za reševanje za izvajanje različnih nalog, če je relevantno. Za ta namen, zlasti v zvezi s sprejemanjem skupnih odločitev članov kolegija, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, upošteva potrebo po organizaciji kolegija za reševanje v raznih podstrukturah;

(b)

identifikacijo članov in opazovalcev kolegija, ki sodelujejo pri specifičnih dejavnostih. Za ta namen organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, zagotovi, da različne podstrukture kolegija, vključno s podstrukturami, ki vključujejo opazovalce, ne omejujejo ali onemogočajo procesa skupnega odločanja, zlasti v zvezi s tistimi člani kolegija, ki morajo sprejemati skupne odločitve v skladu z zadevnimi določbami Direktive 2014/59/EU;

(c)

opis okvira, pogojev sodelovanja opazovalcev v kolegiju za reševanje, vključno s pogoji za njihovo vključenost v različne dialoge in procese kolegija, ter njihovih pravic in obveznosti v zvezi z izmenjavo informacij ob upoštevanju členov 90 in 98 Direktive 2014/59/EU. Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, zagotovi, da splošni okvir in pogoji za udeležbo opazovalcev niso ugodnejši kot okvir in pogoji, določeni za člane kolegijev v skladu s to uredbo in ustreznimi pisnimi dogovori določenega kolegija;

(d)

opis dogovorov o sodelovanju in koordinaciji v izrednih razmerah, še posebej sistemske narave, ki lahko ogrozijo sposobnost uspešnega poslovanja katerega koli subjekta v skupini;

(e)

opis postopkov, ki jih je treba izvesti, kadar se ne zahteva skupna odločitev, vendar se zdi, da je potrebno soglasje znotraj kolegija za reševanje ali ene od njegovih podstruktur;

(f)

opis ureditev za izmenjavo informacij, vključno z relevantnim obsegom, pogostostjo in kanali za komunikacijo, ob upoštevanju členov 90 in 98 Direktive 2014/59/EU in vloge organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, kot koordinatorja za zbiranje in razširjanje informacij med člani in opazovalci;

(g)

opis relevantnih informacij, ki se morajo deliti s člani in opazovalci kolegija za reševanje, zlasti v zvezi z načrtovanjem reševanja, oceno rešljivosti in drugimi nalogami iz člena 88(1) Direktive 2014/59/EU ter ob upoštevanju členov 90 in 98 Direktive 2014/59/EU in vloge organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine;

(h)

opis ureditev za obravnavo zaupnih informacij ob upoštevanju členov 90 in 98 Direktive 2014/59/EU;

(i)

opis postopkov za prirejanje rednih in ad hoc sestankov v živo;

(j)

opis metode za koordinacijo prispevkov, ki jih organi za reševanje neodvisno predložijo kolegiju za reševanje ali konsolidacijskemu nadzorniku, kadar to zahteva zakonodaja ali na lastno pobudo;

(k)

opis metode za sporočanje prispevkov iz točke (j), zlasti opis zadevne vloge organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, pri sporočanju teh prispevkov konsolidacijskemu nadzorniku;

(l)

opis politike za komunikacijo s konsolidacijskim nadzornikom, pristojnimi organi v zadevnih državah članicah, nadrejeno družbo v Uniji in subjekti skupine iz člena 58;

(m)

vse druge sporazume, ki zadevajo delovanje kolegija za reševanja; in

(n)

vse določbe, ki zajemajo dogovore o prenehanju.

(a)

razporeditvi odgovornosti za koordinacijo zunanjega sporočanja v primeru nadaljnjega poslovanja, v primeru, ko se za institucijo ali skupino šteje, da propada ali je verjetno, da bo propadla, in v primeru reševanja;

(b)

ravni informacij, ki se razkrijejo v zvezi s strategijami reševanja skupine;

(c)

koordinaciji izjav za javnost v primerih, ko se za institucijo ali skupino šteje, da propada ali je verjetno, da bo propadla;

(d)

koordinaciji izjav za javnost v zvezi s sprejetimi ukrepi reševanja, vključno z objavo odredb ali instrumentov, s katerimi so se sprejeli ukrepi reševanja, ali obvestil, v katerih so povzeti učinki ukrepov reševanja.

(a)

varna sredstva obveščanja, ki se uporabljajo;

(b)

niz informacij, ki se izmenjajo;

(c)

relevantne osebe, ki se kontaktirajo;

(d)

postopke komunikacije, ki jih morajo uporabljati zadevni člani kolegija.

(a)

predhodni dialog med organom za reševanje, pristojnim na ravni skupine, in organi za reševanje podrejenih družb o strategiji reševanja skupine, ki poteka v okviru priprave skupne odločitve o načrtu reševanja skupine in oceni rešljivosti;

(b)

zahteva po informacijah, ki jih potrebuje nadrejena družba v Uniji za pripravo načrta reševanja skupine in izvedbo ocene rešljivosti v skladu s členom 11 Direktive 2014/59/EU;

(c)

nadrejena družba v Uniji sporoči informacije, ki se zahtevajo v točki (b) tega odstavka, neposredno organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, v skladu s členom 13(1) Direktive 2014/59/EU;

(d)

posredovanje informacij, ki jih organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, prejme od nadrejene družbe v Uniji, organom iz člena 13(1) Direktive 2014/59/EU in določitev roka za vse dodatne zahteve po informacijah;

(e)

organi za reševanje podrejenih družb predložijo organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, prispevke za pripravo načrta reševanja skupine in ocene rešljivosti;

(f)

organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, predloži članom kolegija za reševanje osnutek načrta reševanja skupine in osnutek ocene rešljivosti;

(g)

člani kolegija za reševanje predložijo organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, morebitne pripombe k osnutku načrta reševanja skupine in osnutku ocene rešljivosti;

(h)

razprava z nadrejeno družbo v Uniji o osnutku načrta reševanja skupine in oceni njene rešljivosti, kadar organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, meni, da je to primerno;

(i)

dialog med organom za reševanje, pristojnim na ravni skupine, in organi za reševanje podrejenih družb o osnutku načrta reševanja skupine in oceni njene rešljivosti;

(j)

organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, razpošlje organom za reševanje podrejenih družb dokument z osnutkom skupne odločitve o načrtu reševanja skupine in oceni rešljivosti;

(k)

dialog o dokumentu z osnutkom skupne odločitve o načrtu reševanja skupine in oceni rešljivosti med organom za reševanje, pristojnim na ravni skupine, in organi za reševanje podrejenih družb;

(l)

sprejetje skupne odločitve o načrtu reševanja skupine in oceni rešljivosti;

(m)

sporočilo o sklenitvi skupne odločitve nadrejeni družbi v Uniji, skupaj s povzetkom ključnih elementov načrta reševanja skupine.

(a)

odraža obseg in kompleksnost vsakega koraka v postopku skupnega odločanja;

(b)

upošteva časovni razpored za druge skupne odločitve, pripravljen znotraj kolegija za reševanje;

(c)

kolikor je mogoče upošteva časovni razpored za druge skupne odločitve, pripravljen znotraj zadevnega kolegija nadzornikov, zlasti časovni razpored za skupne odločitve o pregledu in oceni načrta sanacije skupine v skladu s členom 8(2) Direktive 2014/59/EU.

(a)

predviden datum, ko bo po pričakovanjih predložena zahteva po informacijah, ki so potrebne za pripravo načrta reševanja skupine in izvedbo ocene rešljivosti v skladu s členom 61(2)(b), ter časovni rok za predložitev teh informacij v skladu s členom 61(2)(c);

(b)

predviden datum za organizacijo razprave iz člena 61(2)(h), kjer je to potrebno;

(c)

predviden datum za sporočilo iz člena 61(2)(m).

1.

razpravljali o predhodnem predlogu strategije reševanja skupine;

2.

preverili, ali so katere izmed informacij, ki so potrebne za pripravo načrta reševanja skupine in oceno rešljivosti, že na voljo kateremu izmed pristojnih organov, ter te informacije delili v skladu s členom 11(2) Direktive 2014/59/EU;

3.

določili dodatne informacije, ki jih je treba zahtevati od nadrejene družbe v Uniji;

4.

se dogovorili o vseh prispevkih, ki jih morajo organi za reševanje podrejenih družb predložiti organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, za pripravo načrta reševanja skupine in izvedbo ocene rešljivosti.

1.

imena organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, in organov za reševanje podrejenih družb, ki sprejmejo skupno odločitev o načrtu reševanja skupine in oceni rešljivosti;

2.

imena organov za reševanje in pristojnih organov, s katerimi se je opravilo posvetovanje pri pripravi in posodabljanju načrta reševanja skupine ter pri izvajanju ocene rešljivosti, zlasti:

3.

ime nadrejene družbe v Uniji in subjektov v skupini, ki so zajeti v načrt reševanja skupine in oceno rešljivosti ter za katere velja skupna odločitev;

4.

sklicevanja na veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo v zvezi s pripravo, dokončanjem in izvajanjem skupne odločitve o načrtu reševanja skupine in oceni rešljivosti;

5.

datum sprejetja skupne odločitve o načrtu reševanja skupine in oceni rešljivosti ter vse njune zadevne posodobitve;

6.

načrt reševanja skupine in ocena rešljivosti, vključno z vsemi ukrepi za obravnavo ali odpravo bistvenih ovir za rešljivost v skladu s členom 17(4), (5) in (6) ter členom 18 Direktive 2014/59/EU, na podlagi katerih se sprejme skupna odločitev. Kadar nadrejena družba v Uniji ali kateri izmed njenih subjektov že izvajajo te ukrepe, se predložijo tudi informacije o časovnem okviru njihovega izvajanja;

7.

povzetek mnenj, ki so jih izrazili organi, ki so sodelovali pri posvetovanju v postopku skupnega odločanja o načrtu reševanja skupine in oceni rešljivosti;

8.

če je bilo med postopkom skupnega odločanja opravljeno posvetovanje z EBA, obrazložitev vsakega odstopanja od nasvetov EBA.

(a)

ime organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine;

(b)

ime nadrejene družbe v Uniji;

(c)

sklicevanja na veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo v zvezi s pripravo, dokončanjem in izvajanjem odločitve;

(d)

datum odločitve;

(e)

načrt reševanja skupine in oceno rešljivosti, vključno z vsemi ukrepi za obravnavo ali odpravo bistvenih ovir za rešljivost v skladu s členom 17(4), (5) in (6) Direktive 2014/59/EU, na podlagi katerega se sprejme odločitev. Kadar nadrejena družba v Uniji izvaja te ukrepe, se predloži tudi časovni okvir njihovega izvajanja;

(f)

imena članov kolegija za reševanje in opazovalcev, ki v skladu s pogoji za sodelovanje opazovalcev sodelujejo v postopku skupnega odločanja o načrtu reševanja skupine in oceni rešljivosti, skupaj s povzetkom mnenj, ki so jih izrazili ti organi, in informacijami o vprašanjih, ki so vodila do nestrinjanja;

(g)

pripombe organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, o mnenjih, ki so jih izrazili člani kolegija za reševanje in opazovalci, zlasti o vprašanjih, ki so vodila do nestrinjanja.

(a)

ime organa za reševanje, ki sprejme odločitev;

(b)

ime subjekta ali subjektov, ki spadajo pod jurisdikcijo organa za reševanje, za katerega velja odločitev;

(c)

sklicevanja na veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo v zvezi s pripravo, dokončanjem in izvajanjem odločitve;

(d)

datum odločitve;

(e)

načrt reševanja in oceno rešljivosti subjektov, ki spadajo pod njihovo jurisdikcijo, vključno z vsemi ukrepi za obravnavo ali odpravo bistvenih ovir za rešljivost v skladu s členom 17(4), (5) in (6) Direktive 2014/59/EU, na podlagi katerega se sprejme odločitev. Kadar subjekti izvajajo te ukrepe, se predloži tudi časovni okvir njihovega izvajanja;

(f)

ime organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, skupaj z obrazložitvami razlogov za nestrinjanje s predlaganim načrtom reševanja skupine in oceno rešljivosti.

(a)

en mesec po izteku obdobja iz člena 13(4) Direktive 2014/59/EU;

(b)

en mesec po tem, ko EBA predloži nasvet na podlagi prošnje za posvetovanje v skladu s tretjim pododstavkom člena 13(4) Direktive 2014/59/EU;

(c)

en mesec po tem, ko EBA sprejme kakršno koli odločitev v skladu z drugim pododstavkom člena 13(5) ali členom 13(6) Direktive 2014/59/EU, ali do drugega datuma, ki ga določi EBA v takšni odločitvi.

(a)

pripravo in razpošiljanje poročila o bistvenih ovirah, ki jih v skladu s členom 18(2) Direktive 2014/59/EU ugotovi organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, v posvetovanju s konsolidacijskim nadzornikom in EBA;

(b)

organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, v skladu s členom 18(2) Direktive 2014/59/EU predloži poročilo nadrejeni družbi v Uniji, organom za reševanje podrejenih družb in organom za reševanje jurisdikcij, kjer so pomembne podružnice;

(c)

datum, ko nadrejena družba v Uniji v skladu s členom 18(3) Direktive 2014/59/EU predloži organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, svoje pripombe in nadomestne ukrepe za odpravo bistvenih ovir, če te obstajajo;

(d)

dialog med organom za reševanje, pristojnim na ravni skupine, in organi za reševanje podrejenih družb ter drugimi člani kolegija za reševanje o vseh pripombah ali nadomestnih ukrepih za odpravo bistvenih ovir, ki jih v skladu s členom 18(3) Direktive 2014/59/EU predlaga nadrejena družba v Uniji, kot je to ustrezno;

(e)

priprava skupne odločitve o ukrepih za obravnavo ali odpravo bistvenih ovir za rešljivost;

(f)

dokončno oblikovanje skupne odločitve o ukrepih za obravnavo ali odpravo bistvenih ovir za rešljivost; in

(g)

sporočanje skupne odločitve o ukrepih za obravnavo ali odpravo bistvenih ovir za rešljivost.

(a)

ime nadrejene družbe v Uniji in subjektov v skupini, za katere velja skupna odločitev;

(b)

imena organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, in organov za reševanje podrejenih družb, ki sprejmejo skupno odločitev;

(c)

imena zadevnih pristojnih organov in imena organov za reševanje pomembnih podružnic, s katerimi se je opravilo posvetovanje o rešljivosti skupine, o ukrepih za obravnavo ali odpravo bistvenih ovir ter o pripombah in možnih nadomestnih ukrepih, ki jih je predložila nadrejena družba v Uniji;

(d)

imena opazovalcev, kadar so ti opazovalci sodelovali v postopku skupnega odločanja v skladu s pogoji za sodelovanje opazovalcev, kot so zabeleženi v pisnih sporazumih;

(e)

sklicevanja na veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo v zvezi s pripravo, dokončnim oblikovanjem in izvajanjem skupne odločitve;

(f)

datum skupne odločitve;

(g)

ukrepe v skladu s členom 17(5) in (6) Direktive 2014/59/EU, ki jih sprejmejo organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, in organi za reševanje podrejenih družb, ter časovno obdobje, znotraj katerega zadevni subjekti v skupini obravnavajo te ukrepe;

(h)

kadar organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, ali organi za reševanje podrejenih družb ne sprejmejo ukrepov, ki jih predlaga nadrejena družba v Uniji, ali jih sprejmejo le delno, obrazložitev, kako so se ukrepi, ki jih je predlagala nadrejena družba v Uniji, ocenili kot neprimerni za odpravo bistvenih ovir za rešljivost in kako bi ukrepi iz točke (g) učinkovito zmanjšali ali odpravili bistvene ovire za rešljivost;

(i)

povzetek mnenj, ki so jih izrazili organi, s katerimi se je opravilo posvetovanje v postopku skupnega odločanja;

(j)

če je bilo med postopkom skupnega odločanja opravljeno posvetovanje z EBA, obrazložitev vsakega odstopanja od nasvetov EBA.

(a)

ime organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, ki sprejme odločitev;

(b)

ime nadrejene družbe v Uniji, za katero velja skupna odločitev;

(c)

sklicevanja na veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo v zvezi s pripravo, dokončanjem in izvajanjem odločitve;

(d)

datum odločitve;

(e)

ukrepe v skladu s členom 17(5) in (6) Direktive 2014/59/EU, ki jih sprejme organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, ter rok, do katerega se ti ukrepi obravnavajo;

(f)

kadar organ za reševanje, pristojen na ravni skupine ne sprejme ukrepov, ki jih predlaga nadrejena družba v Uniji, ali jih sprejme le delno, obrazložitev, kako so se ukrepi, ki jih je predlagala nadrejena družba v Uniji, ocenili kot neprimerni za odpravo bistvenih ovir za rešljivost in kako bi ukrepi iz točke (e) tega odstavka učinkovito zmanjšali ali odpravili bistvene ovire za rešljivost;

(g)

imena članov kolegija za reševanje in opazovalcev, ki v skladu s pogoji za sodelovanje opazovalcev sodelujejo v postopku skupnega odločanja o ukrepih za obravnavo bistvenih ovir za rešljivost, skupaj s povzetkom mnenj, ki so jih izrazili ti organi, in informacijami o vprašanjih, ki so vodila do nestrinjanja;

(h)

pripombe organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, o mnenjih, ki so jih izrazili člani kolegija in opazovalci, zlasti o vprašanjih, ki so vodila do nestrinjanja.

(a)

ime organa za reševanje, ki sprejme odločitev;

(b)

imena subjektov, ki spadajo pod jurisdikcijo organa za reševanje in za katere velja odločitev;

(c)

sklicevanja na veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo v zvezi s pripravo, dokončanjem in izvajanjem odločitve;

(d)

datum odločitve;

(e)

ukrepe v skladu s členom 17(5) in (6) Direktive 2014/59/EU, ki jih sprejme organ za reševanje, ter rok, do katerega zadevni subjekti obravnavajo te ukrepe;

(f)

kadar organi za reševanje podrejenih družb ne sprejmejo ukrepov, ki jih predlagajo podrejene družbe v skladu s členom 17(3) in (4) Direktive 2014/59/EU, ali jih sprejmejo le delno, obrazložitev, kako so se ukrepi, ki so jih predlagale te podrejene družbe ocenili kot neprimerni za odpravo bistvenih ovir za rešljivost in kako bi ukrepi iz točke (e) tega odstavka učinkovito zmanjšali ali odpravili bistvene ovire za rešljivost;

(g)

ime organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, skupaj z obrazložitvami razlogov za nestrinjanje z ukrepi, ki jih je organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, predlagal za obravnavo bistvenih ovir za rešljivost.

(a)

en mesec po izteku obdobja iz člena 18(5) Direktive 2014/59/EU, kot je ustrezno;

(b)

en mesec po tem, ko EBA predloži nasvet na podlagi prošnje za posvetovanje v skladu z drugim pododstavkom člena 18(5) Direktive 2014/59/EU;

(c)

en mesec po tem, ko EBA sprejme kakršno koli odločitev v skladu s tretjim pododstavkom člena 18(6) ali drugim pododstavkom člena 18(7) Direktive 2014/59/EU, ali do drugega datuma, ki ga določi EBA v takšni odločitvi.

(a)

organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, predloži organom za reševanje podrejenih družb in konsolidacijskemu nadzorniku predlog o minimalnih zahtevah glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na konsolidirani ravni in na ravni nadrejene družbe;

(b)

organi za reševanje podrejenih družb predložijo organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, in zadevnim pristojnim organom predloge o minimalnih zahtevah glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za subjekte pod njihovo jursidkcijo na posamični ravni;

(c)

dialog med organom za reševanje, pristojnim na ravni skupine, in organi za reševanje podrejenih družb o predlaganih minimalnih zahtevah glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na konsolidirani ravni, na ravni nadrejene družbe in na ravni vsake posamezne podrejene družbe, kot tudi z organi za reševanje jurisdikcij, v katerih imajo sedež pomembne podružnice;

(d)

organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, pripravi in organom za reševanje podrejenih družb predloži osnutek skupne odločitve o minimalnih zahtevah glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na konsolidirani ravni, na ravni nadrejene družbe in na ravni vsake posamezne podrejene družbe;

(e)

dialog z nadrejeno družbo v Uniji in podrejenimi družbami v skupini o osnutku skupne odločitve o minimalnih zahtevah glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na konsolidirani ravni, na ravni nadrejene družbe in na ravni vsake posamezne podrejene družbe, kadar to zahteva zakonodaja države članice;

(f)

sprejetje skupne odločitve o minimalnih zahtevah glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na konsolidirani ravni, na ravni nadrejene družbe in na ravni vsake posamezne podrejene družbe;

(g)

nadrejeni družbi v Uniji se sporoči skupna odločitev o minimalnih zahtevah glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na konsolidirani ravni, na ravni nadrejene družbe in na ravni vsake posamezne podrejene družbe.

(a)

odraža obseg in kompleksnost vsakega koraka v postopku skupnega odločanja;

(b)

upošteva časovni razpored za druge skupne odločitve, pripravljen znotraj kolegija za reševanje;

(c)

kolikor je mogoče upošteva časovni razpored za druge skupne odločitve, pripravljen znotraj zadevnega kolegija nadzornikov, zlasti časovni razpored za skupne odločitve o bonitetnih zahtevah za posamezne institucije v skladu s členom 113 Direktive 2013/36/EU.

(a)

minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki jo mora v katerem koli trenutku izpolnjevati nadrejena družba v Uniji, razen če ji je v skladu s členom 45(11) Direktive 2014/59/EU dovoljena uporaba opustitve;

(b)

minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki se uporablja na konsolidirani ravni.

(a)

imena organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, in organov za reševanje podrejenih družb, ki sprejmejo skupno odločitev o minimalnih zahtevah glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na konsolidirani ravni, na ravni nadrejene družbe in na ravni vsake posamezne podrejene družbe.

(b)

imena konsolidacijskega nadzornika in drugih pristojnih organov, s katerimi so bila opravljena posvetovanja;

(c)

imena opazovalcev, kadar so ti opazovalci sodelovali v postopku skupnega odločanja v skladu s pogoji za sodelovanje opazovalcev, kot so zabeleženi v pisnih sporazumih;

(d)

ime nadrejene družbe v Uniji in subjektov v skupini, za katere velja skupna odločitev;

(e)

sklicevanja na veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo v zvezi s pripravo, dokončanjem in sprejetjem skupne odločitve; sklicevanja na vsa dodatna merila, ki jih predložijo države članice, na podlagi katerih se določi minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti;

(f)

datum osnutka skupne odločitve in vseh njegovih pomembnejših posodobitev;

(g)

minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na konsolidirani ravni ter po potrebi rok za dosego te ravni, skupaj z ustrezno obrazložitvijo, zakaj se je minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti določila na tej ravni, pri čemer se upoštevajo merila za ocenjevanje iz člena 45(6)(a) do (f) Direktive 2014/59/EU;

(h)

minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na ravni nadrejene družbe v Uniji, razen če se ji v skladu s členom 45(11) Direktive 2014/59/EU dovoli uporaba opustitve, ter po potrebi rok za dosego te ravni, skupaj z ustrezno obrazložitvijo, zakaj se je minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti določila na tej ravni, pri čemer se upoštevajo merila za ocenjevanje iz člena 45(6)(a) do (f) Direktive 2014/59/EU;

(i)

minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na ravni vsake posamezne podrejene družbe, razen če se ji v skladu s členom 45(12) Direktive 2014/59/EU dovoli uporaba opustitve, ter po potrebi rok za dosego te ravni, skupaj z ustrezno obrazložitvijo, zakaj se je minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti določila na tej ravni, pri čemer se upoštevajo merila za ocenjevanje iz člena 45(6)(a) do (f) Direktive 2014/59/EU.

(a)

ime organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine;

(b)

ime nadrejene družbe v Uniji in imena drugih subjektov v tej jurisdikciji, za katere velja skupna odločitev;

(c)

sklicevanja na veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo v zvezi s pripravo, dokončanjem in izvajanjem odločitve ter zlasti sklicevanja na vsa dodatna merila, ki jih predložijo države članice, v katerih ima nadrejena družba v Uniji dovoljenje za poslovanje, na podlagi katerih se določi minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti;

(d)

datum odločitve;

(e)

minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na konsolidirani ravni ter po potrebi rok za dosego te ravni, skupaj z ustrezno obrazložitvijo, zakaj se je minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti določila na tej ravni, pri čemer se upoštevajo merila za ocenjevanje iz člena 45(6)(a) do (f) Direktive 2014/59/EU;

(f)

minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na ravni nadrejene družbe v Uniji, razen če ji je v skladu s členom 45(11) dovoljena uporaba opustitve, ter po potrebi rok za dosego te ravni, skupaj z ustrezno obrazložitvijo, zakaj se je minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti določila na tej ravni, pri čemer se upoštevajo merila za ocenjevanje iz člena 45(6)(a) do (f) Direktive 2014/59/EU;

(g)

imena članov kolegija za reševanje in opazovalcev, ki v skladu s pogoji za sodelovanje opazovalcev sodelujejo v postopku skupnega odločanja, skupaj s povzetkom mnenj, ki so jih izrazili ti organi, in informacijami o vprašanjih, ki so vodila do nestrinjanja;

(h)

pripombe organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, o mnenjih, ki so jih izrazili člani kolegija in opazovalci, zlasti o vprašanjih, ki so vodila do nestrinjanja;

(i)

če odločitev v zvezi z minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti določa, da lahko nadrejena družba v Uniji takšno zahtevo na konsolidirani ali posamični ravni delno izpolni s pogodbenimi instrumenti za reševanje s sredstvi upnikov, se v odločitev vključijo tudi podrobnosti, ki kažejo, da je organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, prepričan, da navedeni instrumenti izpolnjujejo merila za pogodbene instrumente za reševanje s sredstvi upnikov, določena v členu 45(14) Direktive 2014/59/EU.

(a)

ime organa za reševanje podrejene družbe, ki sprejme odločitev;

(b)

imena podrejenih družb v skupini, ki so pod njegovo jurisdikcijo in za katere velja odločitev;

(c)

sklicevanja na veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo v zvezi s pripravo, dokončanjem in izvajanjem odločitve ter zlasti sklicevanja na vsa dodatna merila, ki jih predložijo države članice, v katerih imajo podrejene družbe v skupini dovoljenje za poslovanje, na podlagi katerih se določi minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti;

(d)

datum odločitve;

(e)

minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki velja za podrejene družbe na posamični ravni, ter po potrebi rok za dosego te ravni, skupaj z ustrezno obrazložitvijo, zakaj se je minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti določila na tej ravni, pri čemer se upoštevajo merila za ocenjevanje iz člena 45(6)(a) do (f) Direktive 2014/59/EU;

(f)

ime organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, skupaj s povzetkom mnenj, ki jih je izrazil, ter informacije o vprašanjih, ki so vodila do nestrinjanja;

(g)

pripombe organov za reševanje podrejenih družb k mnenjem, ki jih je izrazil organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, zlasti o vprašanjih, ki so vodila do nestrinjanja;

(h)

če odločitev v zvezi z minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti določa, da je taka zahteva na ravni podrejene družbe lahko delno izpolnjena s pogodbenimi instrumenti za reševanje s sredstvi upnikov, se v odločitev vključijo tudi podrobnosti, ki kažejo, da je organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, prepričan, da navedeni instrumenti izpolnjujejo merila za pogodbene instrumente za reševanje s sredstvi upnikov, določena v členu 45(14) Direktive 2014/59/EU.

(a)

en mesec po izteku obdobja iz člena 45(9) ali (10) Direktive 2014/59/EU, kot je ustrezno;

(b)

en mesec po tem, ko EBA predloži nasvet na podlagi prošnje za posvetovanje v skladu z drugim pododstavkom člena 18(5) Direktive 2014/59/EU;

(c)

en mesec po tem, ko EBA sprejme kakršno koli odločitev v skladu s tretjim pododstavkom člena 45(9) ali petim pododstavkom člena 45(10) Direktive 2014/59/EU, ali do drugega datuma, ki ga določi EBA v takšni odločitvi.

1.

dialog, kadar je to mogoče, o potrebi po shemi za reševanje skupine in po združevanju shem financiranja;

2.

osnutek ocene ali osnutek odločitve o potrebi po shemi za reševanje skupine, ki ga pripravi organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, ter sporočilo članom kolegija za reševanje;

3.

posvetovanje med člani kolegija za reševanje o osnutku ocene ali osnutku odločitve o potrebi po shemi za reševanje skupine;

4.

dokončanje ocene ali odločitve o potrebi po shemi za reševanje skupine in njeno sporočanje kolegiju za reševanje.

(a)

prejeto obvestilo;

(b)

predlog o temah iz odstavka 3;

(c)

rok za zaključek dialoga.

(a)

ali bi imelo v skladu s členom 91 ali 92 Direktive 2014/59/EU reševanje podrejene družbe oziroma nadrejene družbe v Uniji skupinsko razsežnost in bi zahtevalo pripravo sheme za reševanje skupine;

(b)

ali načrt financiranja temelji na združevanju nacionalnih shem financiranja v skladu s členom 107 Direktive 2014/59/EU.

(a)

za namene člena 91 Direktive 2014/59/EU svoje mnenje o verjetnem učinku priglašenih ukrepov za reševanje ali ukrepov zaradi insloventnosti na skupino in na subjekte v skupini v drugih državah članicah ter zlasti o tem, ali bi bilo zaradi ukrepov za reševanje ali drugih ukrepov verjetno, da bi subjekt v skupini v drugi državi članici izpolnjeval pogoje za reševanje;

(b)

za namene člena 92 Direktive 2014/59/EU svoje mnenje o neuporabi katerega koli izmed pogojev za shemo za reševanje skupine iz člena 92(1) navedene direktive ob upoštevanju pogojev iz odstavka 2 navedenega člena;

(c)

svoje mnenje o potrebi po vzajemnosti shem financiranja za namene načrta financiranja v skladu s členom 107 Direktive 2014/59/EU.

1.

organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, pripravi osnutek sheme za reševanje skupine in ga sporoči članom kolegija za reševanje;

2.

vsaj organi za reševanje subjektov, ki so zajeti v shemo za reševanje skupine, se posvetujejo o osnutku sheme za reševanje skupine;

3.

organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, pripravi skupno odločitev o shemi za reševanje skupine in jo sporoči organom za reševanje podrejenih družb, ki so zajete v shemo za reševanje skupine;

4.

dokončanje skupne odločitve o shemi za reševanje skupine v skladu s členom 91(7) ali členom 92(3) Direktive 2014/59/EU;

5.

sporočanje rezultata skupne odločitve članom kolegija za reševanje.

(a)

opis morebitnih ukrepov, ki jih je treba izvesti za zagotovitev delovanja sheme za reševanje skupine;

(b)

opis morebitnih pravnih ali regulativnih predpogojev, ki jih je treba izpolniti za izvedbo sheme za reševanje skupine;

(c)

časovni okvir za izvršitev sheme za reševanje skupine, kot tudi časovni razpored in vrstni red posameznih ukrepov za reševanje, ki jih je treba izvesti;

(d)

razporeditev nalog in odgovornosti za koordinacijo ukrepov reševanja ter zunanjega in notranjega sporočanja članom kolegija za reševanje, kot tudi kontaktne podatke članov kolegija za reševanje;

(e)

načrt financiranja v skladu s členom 107 Direktive 2014/59/EU, kot je primerno in ob upoštevanju potrebe po združevanju shem financiranja.

(a)

obrazložitev, zakaj je treba izvajati alternativni načrt namesto načrta reševanja v skladu s členom 13 Direktive 2014/59/EU, vključno s tem, zakaj bi se s predlaganimi ukrepi učinkoviteje uresničili cilji in načela reševanja iz členov 31 in 34 navedene direktive, kot bi se s strategijo in ukrepi reševanja iz načrta reševanja;

(b)

opredelitev in opis elementov sheme za reševanje skupine, ki odstopajo od načrta reševanja iz člena 13 Direktive 2014/59/EU.

(a)

za posvetovanje v skladu s členom 104;

(b)

za dokončanje skupne odločitve o shemi za reševanje skupine v skladu s členom 106.

(a)

morebitnimi ovirami v nacionalni zakonodaji ali sicer, ki ovirajo izvajanje sheme za reševanje skupine v skladu s strategijo in ukrepi za reševanje;

(b)

vsemi pomembnimi posodobitvami informacij, ki se predložijo za zagotovitev združevanja shem financiranja, ki bi lahko vplivale na izvajanje načrta financiranja;

(c)

učinkom sheme za reševanje skupine ali načrta financiranja na podrejene družbe, ki so zajete v shemo za reševanje skupine v njihovi državi članici.

(a)

kako je pri pripravi osnutka skupne odločitve obravnaval pomembna nasprotujoča mnenja in pomisleke, ki so jih izrazili organi za reševanje podrejenih družb, zajetih v shemo za reševanje skupine;

(b)

zakaj in v kakšni meri se nasvet EBA ni upošteval v shemi za reševanje skupine, če se je v postopku priprave posvetovalo z EBA.

(a)

imena organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, in organov za reševanje, ki so pristojni za podrejene družbe, zajete v shemo za reševanje skupine;

(b)

ime nadrejene družbe v Uniji in seznam vseh subjektov v skupini, za katero velja shema za reševanje skupine;

(c)

sklicevanja na veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo v zvezi s pripravo, dokončanjem in izvajanjem skupne odločitve o shemi za reševanje skupine;

(d)

datum osnutka skupne odločitve o shemi za reševanje skupine;

(e)

končno shemo za reševanje skupine, vključno z obrazložitvijo, če je ta potrebna, v skladu z odstavkom 3.

(a)

ime organa za reševanje;

(b)

ime subjekta pod jurisdikcijo organa za reševanje;

(c)

datum obvestila;

(d)

ime organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine;

(e)

izjavo organa za reševanje o nestrinjanju s shemo za reševanje skupine ali odstopu od nje ali o njegovem mnenju, da so neodvisni ukrepi za reševanje primerni za subjekt ali subjekte pod njegovo jurisdikcijo;

(f)

natančno obrazložitev elementov sheme za reševanje skupine, s katero se organ za reševanje ne strinja ali od katere odstopa, ali obrazložitev zakaj meni, da so primerni neodvisni ukrepi za reševanje;

(g)

natančen opis ukrepov, ki jih bo organ za reševanje sprejel, vključno s časovnim razporedom in vrstnim redom ukrepov.